Duhovno misel patra Lovšeta: V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor
so jo mogli poslušati
DUHOVNA MISEL (sobota, 13. junij 2009, RV) - Velikonočni čas se je
zaključil. V Markovem evangeliju nama Jezus v dveh prilikah spregovori o svojem resničnem
obličju in načinu delovanja ter o veri, ki jo je ob viharju njegovim učencem takoj
zmanjkalo, nama pa jo verjetno tudi zmanjka. Seme, ki je vrženo v zemljo, je
Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem
zemeljskem življenju nam Bog pokaže, na kakšen način deluje. V njem nama daje tudi
kriterije, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju
in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti,
moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti. Seme ima to lastnost, da obrodi življenje
takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino
razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako
začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih
dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost,
ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi
sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad
potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo
čakanje, da ta sad dozori. Žetev je Božje kraljestvo, ki je v priliki opisano
kot veselje nad pridelkom. Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja
sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi
zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar.
Zato tudi vsaka posvetna oblast, nehote, dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo
in sad dozorel, tudi v najinem življenju. Božje seme ima več težko dojemljivih
lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da
iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je v tem, da njegova moč deluje
po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže
svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu,
ki je podobno gorčičnemu zrnu. Midva in večina kristjanov pa smo v nenehni skušnjavi,
da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno
pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo
velikost. Jezus naju danes vabi, da ga sprejmeva takšnega, kot v resnici je. Zato
se nama predstavlja. Takšnega kot je, naju vabi, naj ljubiva in o njem pričujeva.
Odreciva se svojim domišljijam in izmišljotinam o Njem. Morda sva tudi midva
razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera,
če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je
Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti?
Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in masivnega soglasja. Prava
muka za vse kristjane, verjetno tudi zate in zame, je ta, da Jezus ne presoja po uspešnosti
in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo
videlo zares šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima
sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva
in vsi ostali hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, in se zato
med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen,
da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene
in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato
zdi vedno majhna, zato ker je veličina ljubezni. Prav na tak način in zato lahko
zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga:
moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj
oddaljenim. Da naju ne bi v kaj prisilil, nama Jezus govori v priliki. Razumeva
lahko le toliko, kot sva razpoložljiva in želiva. S priliko naju vabi naprej v razumevanje
in odkrivanje. Nobene prisile in groženj ne uporablja. Nima celotnega aparata rimskega
prava, da bi nas stisnil in prisilil, da bi mu zaupala in verjela ter tako doživela
moč in lepoto Božjega kraljestva. Vabi naju, da se opredeliva do njegovega načina
delovanja in bivanja. Na videz se zdi, da se je odločil za zavrženost, odsotnost Boga
in neslaven začetek. Vse to se nama in ljudem vseh časov zdi v pravem nasprotju z
njegovim sporočilom in dejstvom, da je mesija. In prav zaradi tega naju kliče, naj
mu zaupava in verujeva. Da bi naju opogumil, naju vabi, naj preveriva, kako veliko
drevo zraste iz gorčičnega zrna, in kako veliki so njegovi sadovi. Želi nam pomagati,
da bova trdna v veri. Povabim te, da mu osebno zaupaš. Se ti pridružujem.