Kongregacija za duhovščino je letos na škofe prenesla določena nova pooblastila

VATIKAN (nedelja, 7. junij 2009, RV) – Kongregacija za duhovščino je s 30. januarjem letos na škofe prenesla določena nova pooblastila, ki so do takrat bila v dometu same kongregacije. Pri tem ne gre za neko spreminjanje cerkvenih odredb glede klera, temveč za navodila, ki se nanašajo na določene pastoralne zahteve, vodenje in delo škofov v zvezi z duhovščino v škofiji.
O odločitvi Kongregacije za duhovščino je včeraj za naš radio spregovoril tajnik kongregacije nadškof Mauro Piacenza in pojasnil, da ne gre za poenostavljanje postopkov, temveč za pravni dokument, ki je v skladu s cerkvenim pravom. Pravice in dolžnosti škofov do izpolnjevanja svoje pravne vloge ostajajo nedotaknjene in nespremenjene. Vsak škof mora vedno skrbeti za zvesto izpolnjevanje duhovnikovih dolžnosti, kar pomeni tudi zaščito njegovih pravic. Sveti sedež posreduje v določenih primer šele pozneje, je dejal nadškof. Nadaljeval je, da vsake toliko časa žal pride tudi do nepokorščine s strani duhovnikov, ko vsa prizadevanja za reševanje težav postanejo neuspešna, kar povzroči veliko sramoto za vernike in škodi skupnemu dobremu. Za izvajanje najvišjega cerkvenega prava, je papež dodelil določena pooblastila Kongregaciji za duhovščino, nekater pooblastila pa so sedaj iz kongregacije prišla na raven škofijskega izvajanja, je pojasnil Piacenza. Kot primere je navedel razrešitev iz duhovniškega stanu, duhovnike, ki so se poročili, a niso izstopili iz duhovništva, in velike grehe storjene proti desetim zapovedim. Vendar pri teh postopkih ne gre za avtomatične odločitve, je poudaril Piacenza. Vsak primer se obravnava individualno, v skladu z pravnimi normami se raziščejo razlogi za nastale razmere, vsakemu duhovniku pa je tudi zagotovljena pravica samoobrambe.
Na novinarjevo vprašanje, ali so sprejeta pooblastila duhovnikom v pomoč, je tajnik Kongregacije za duhovščino odgovoril, da so do priznanja teh pooblastil prišli na podlagi želje, da bi poudarili vrednost duhovnikovega poslanstva in lika, saj so še posebej v času sekularizacije duhovniki zelo razpršeni in zaradi zvestobe svoji identiteti in poslanstvu nosijo tudi bremena svojega mišljenja in delovanja, ki ni v skladu z večinskimi kulturnimi realnostmi. Duhovnik deluje v osebi Jezusa Kristusova, ki je glava in pastir. Sredi črede, ki je zaupana pastirju, so le ti poklicani ustvarjati Kristusovo navzočnost, tako da Jezus postane jasno viden v njihovih lastnih življenjih. Zaradi tega je težnja k moralni popolnosti nujna in neizogibna in mora najti svoje mesto v vsakem pristnem duhovniškem srcu. To pomeni ohranjati zavest o antropološki zgradbi človeka, ki je ranjen z izvirnim grehom, in ki od duhovnika zahteva neprestano askezo, povezano z zvestobo obljubi, ki jo je dal na dan svojega duhovniškega posvečenja, in z spoštovanjem nedotakljivih Božjih pravic nad duhovnikom. Vse to je po besedah nadškofa Piacenze posebej pomembno za razumevanje teološke podlage duhovniškega celibata, kajti Cerkev tako daje dokončno utemeljitev za edinstveno povezanost med celibatom in posvečenjem, kar duhovnika oblikuje v Jezusa Kristusa, ki je glava in ženin Cerkve. Zato je Cerkev tudi ponovno potrdila odločitev 2. vatikanskega zbora, da se po cerkvenem pravu za bodoče duhovniške kandidate latinskega obreda zahteva večna in svobodna izbira celibata. Duhovniški celibat je dar, ki ga je Cerkev prejela in ga zato želi varovati, vedno bolj prepričana, da je to dar njej sami in svetu.