Duhovna misel za Binkošti patra Lovšeta: Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.

DUHOVNA MISEL (sobota, 30. maj 2009, RV) - V tednu pred binkoštnim praznikom sva skupaj z drugimi v cerkvi večkrat molila takole: Oče, naj pride nad nas moč Svetega Duha, da bomo v polnosti sprejeli tvojo voljo in s sinovsko ljubeznijo o njej pričevali. Ali pa: Oče naj pride tvoj Duh in nas s svojimi darovi notranje preobrazi. Ustvari v nas novo srce, da ti bomo ugajali in sodelovali s tvojo voljo.
Svetega Duha kličemo zato, da bi lahko našli, sprejeli in sodelovali z Božjo voljo. Zakaj in kaj to pomeni? Odgovori nama Jezus v evangeliju: Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal. Duha nama je zagotovil Jezus s svojim trpljenjem iz ljubezni. Njegov Duh bo tvojemu in mojemu srcu razodel večni pogovor med Očetom in Sinom o odrešenju človeštva. Duh nama daje razumeti pogovor med Očetom in Sinom, ki živi svojo človeškost v ljubezni do ljudi. Duh ta pogovor sliši in omogoča tudi vsakemu izmed nas, da ga slišimo. Tako bomo spoznali resnico. Resnica je namreč veličina Božje ljubezni do ljudi. Ta ljubezen je v Jezusu postala očitna, in če mu zaupava, za oba tudi dosegljiva. Lahko jo doseževa in iz nje živiva svoje dni na tem svetu. Duh nama daje okušati Jezusovo obljubo: vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15,15).
Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: „Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.“ Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, ki je v tem, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.
Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost. Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje med seboj zelo različni in razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?
Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1Mz 11). Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: prvi je z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: Babilonski stolp je služil podjarmljenju ostalih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.
„Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas“ (Mdr 1,7). Ko se na Binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem materinem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.