Komentar

KOMENTAR (torek, 26. maj 2009, RV) – Od izbruha svetovne gospodarske krize lansko jesen, je na Zahodu in še zlasti v bivših komunističnih dežalah, ki v zadnjih dveh desetlejih živijo v demokraciji, vedno bolj opazna nervoza v levičarskih strankah, ki delujejo v demokratičnih državah. Do zadanje svetovne krize je običajno bilo tako, da so manjše prehodne gospodarske težave, kot je bila naftna kriza, upad proizvodnje osnovnih surovin v bivših kolonijah, večja ali manjša gverilska področja, ki so ogrožala svetovni gospodarski ustroj, da so vse to leve stranke spretno prelile v politični kapital in v večjo udeleženost pri oblasti. V svetovni politični dinamiki je to bilo nekako pod kontrolo, politično fiziološko, ker je bil svetovni gospodarski sistem trdne. Leve stranke so dejansko ribarile v plitvih morjih in so uživale sadove trdnosti svetovnega sistema.
Zadnja svetovna gospodarska kriza pa ni več delna kriza, ampak je globalna, v smislu, da je svetovni sistem preživel in ni več sposoben dati zadovoljivih rešitev in odgovorov na stvarne in resne zahteve svetovega prebivalstva. Tu naj navedemo le tri velike izzive. Prvi je ogromna nakopičenost kapitala v razvitem svetu. Drugi je nesorazmerno velika proizvodnja dobrin, ki so namenjene potrošnji v razvitem svetu, ki pa ne more trošiti, ker je biološko prestar. Tretji izziv pa prestavljajo omejeni viri energije za sedanjo stopnjo proizvodnje in še bolj za potrošnjo že ustvarjenih dobrin. Že navedeni trije izzivi so več kot dovolj, da je dosedanji svetovni gospodarski sistem zašel v krizo. Ta bi se prej ali slej zgodila.
Problem ni le pojav krize, ampak kako iz nje. Zrele kapitalistične države so na krizo najprej in, glede na svoje miselne okvirje, zelo inteligentno odgovorile tako, da so z zakoni in finančnimi posegi zaustavile najbolj neobrzdane in nemoralne finačne mogotce in tvroce svetovne krize. Po eni strani so finančni primanjkljaj, ki so ga ustvarili predrzni, nestrokovni in nemoralni finančniki, pokrile iz državnih rezerv, povzročitelje krize pa onemogočile, da bi naprej delali škodo. Česa takega niso zmožne vlade, ki jih vodi levica, ker imajo preprosto napačno in ideološko izprijeno razumevanje vloge države. Za svetovno levico je država vedno najbolj varna in učinkovita oblika izkoriščanja ljudstva v korist levice na oblasti. Iz tega začaranega kroga ne more niti Ruska federacija, še manj Ljudska republika Kitajska, v isto smer pa se podaja tudi levo naravnana Brazilija. Slovenija s sedanjo vlado v tem ni izjema, saj se je odločila, da največje povzročitelje gospodarske negotovosti hoče nagraditi s kritjem izgub iz državnega proračuna, kot je to vedno do sedaj počela. Od tukaj pa do tvornega reševanja domače in svetovne krize v sedanjih okoliščinah ni mogoče govoriti. Upati je samo, da bo to spoznanje vedno bolj prisotno v zavesti ljudi pri presojanju in ocnjevanju odločitev, ki bodo usmerjale pota v boljšo prihodnost.