Sveti oce v Monte Cassinu

CASSINO (nedelja 24. maj 2009, RV) – Sveti oče je nekaj pred deseto uro s helikopterjem prispel v mesto Cassino, ki je prestolnica južnega dela italijanske pokrajine Lazio. Mesto leži na podnožju Gore Cassino na vrhu katere stoji prvi benediktinski samostan, v katerem je pokopan sv. Benedikt. Papež Benedikt XVI. je svoj pastoralni obisk začel s sveto mašo na glavnem trgu mesta Cassino, ki jo je daroval skupaj s krajevno Cerkvijo. Po opoldanski molitvi Raduj se Kraljica nebeška, je blagoslovil temeljni kamen sprejemališča, imenovano »Hiša ljubezni«. Sveti oče je nato odšel v benediktinski samostan na kosilo, popoldne se je najprej srečal s člani benediktinske skupnosti in na to z njimi zmolil slovesne večernice. Po večernicah se je podal na bližnje vojaško pokopališče, kjer čakajo na večno plačilo padli v bitki za samostan leta 1944. Vrnitev v Vatikan je predvidena ob 19.00 uri.
Sveti oče je v daljši homiliji med sveto mašo najprej podal teološko vsebino praznika Gospodovega vnebohoda, nato pa povabil člane božjega ljudstva, ki živi v krajevni Cerkvi, naj to vsebino živi v duhu benediktinske karizme, ki je strnjena v geslu: Ora, labora, lege – Moli, delaj, beri!
Apostolska dela navajajo Jezusove zadnje besede: Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom (Apd 1,8-9). Vzdigniti se, je nadaljeval papež, v stari zavezi pomeni prejeti moč kraljevanja. Navedeno poročilo pa vsebuje globlji pomen. Dogodek namreč ni opisan kot potovanje navzgor, ampak kod delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostorja Božje bližine. Ko sveti pisatelj navede, da ga je oblak zastrl, pomeni, da je vstali Gospod sedel na Božjo desnico. V Kristusu, ki je bil vzet v nebo, je človeško bistvo na nezaslišan in nov način vstopilo v domačnost z Bogom. To pa pomeni, da je človek za večno v Božjem prostorju. Nebo tukaj ne pomeni nekaj nad zvezdami, ampak veliko večje pričakovanje in vzvišenost, pomeni Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za večno sprejme vse človeško. Vstali Gospod je tisti, v katerem sta Bog in človek neločljivo in za večno združena. In mi vstopamo v nebo po meri s katero se bližamo Jezusu in smo eno z Njim. Ta zgodovinska značilnost skrivnosti Gospodovega vstajenja in vnebohoda nam pomaga prepoznati in razumeti presežnostno in eshatološko stanje Cerkve, ki je Kristus ni ustanovil, da bi nakako nadomestil svojo odsotnost, ampak je njen smisel v tem, da je Kristus po njej viden v času in prostoru v katerem deluje v moči svojega Duha.
Sveti oče je nato povabil člane krajevne Cerkve naj takšno skrinost Cerkve živijo v duhu benediktinske karizme: moli, delaj in beri, ali molitev, delo, kultura.
Molitev je najlepša dediščina, ki jo je sv. Benedikt zapusti menihom in vaši krajevni Cerkvi, je dejal sveti oče. Molitev je tista tiha steza, ki vodi naravnost v srce Boga, je dihanje duše, ki nam vrača mir v nevihti življenja. Menihi pa polet te molitve gojijo še posebno ljubezen do Božje besede, lectio divina, pozorno branje in poslušanje Božje besede.
Delo je naslednja trdna postavka benediktinske duhovnosti. Dati delu človeško razsežnost je duša meniške duhovnosti. Danes ste poklicani, da humanizirate delo v velikih industrijskih objektih, zlasti v tem trenutku, ko je kriza dela velika.
Kultura je za menihe druga beseda za vzgojo, je trajen napor, kako naj duhovno in tvarno življenje izboljšuje iskanje Boga – quaerere Deum.
Angelus - Na koncu maše in pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška, je sveti oče dejal, da pri vsaki maši v srcih odmevajo Jezusove besede, ki jih je povedal učencem med zadnjo večerjo: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem« (Jn 14,27). Krščanska skupnost in vse človeštvo še kako potrebujeta bogastvo in moč Kristusovega miru. Sveti Benedikt je velika priča tega miru, ker ga je živel in ga vnašal v pristno duhovno in kulturno obnovo. Zato je na vhodu v vsako benediktinsko opatijo velik napis PAX – MIR. Meniška skupnost je poklicana, da živi ta mir, ki je najbolj vzvišen velikonočni dar. Kot veste, je dejal sveti oče, sem bil med nedavnim potovanjem v Sveto deželo romar miru. Danes, v teh krajih, ki jih je zaznamovala beneditktinska karizma, mi je dana nova možnost, da še enkrat naglasim, da je mir Božji dar in, da dobiva svojo moč iz molitve.
Ta dar je zaupan človeškemu prizadevanju. Potrebna moč, da ga uresničimo pa izvira iz molitve in le pristno molitveno življenje lahko zagotovi družbeni mir. Zgodovina meništva nas ponovno uči, da civilizacije raste ob vsakodnevnem poslušanju Božje besede, ki spodbuja vernike k osebni in skupni naporni borbi zoper vsako obliko sebičnosti in krivice. Samo ko se s Kristusovo milostjo naučimo bojevati se in zmagovati nad zlom v nas samih in v odnosih z drugimi, postanemo pravi graditelji miru in družbenega napredka.
Na koncu nagovora je sveti oče veliko prizadevanje za mir izročil Marijini priprošnji, toliko bolj, ker je danes bogoslužni spomin Marije, Pomočnice kristjanov, ki jo posebej častijo v svetišču Šešan v Šanghaju na Kitajskem. Danes, je še dejal sveti oče, obhajamo svetovni molitveni dan za Cerkev na Kitajskem, zato je moja misel z vsem kitajskim ljudstvom. Papež je posebej pozdravil katoličane na Kitajskem in jih spodbudil, naj na dan molitve obnovijo svojo edinost v veri v Kristusa in s zvestobo Petrovemu nasledniku. Naša skupna molitev pa naj izprosi darove Svetega Duha, da bi edinost med kristjani in vesoljnost Cerkve bili vedno globlji in bolj vidni.