Šmarnice - Hlòija sodelavka apostola Pavla v Korintu in Efezu

ŠMARNICE (sreda, 20. maj 2009, RV) – Hlòija je bila sodelavka apostola Pavla v Korintu. Poročilo o stanju v Cerkvi v Korintu je Hlòija poslala apostolu Pavlu v Efez, saj vemo, da je apostol pisal prvo pismo v Korint med bivanjem v Efezu.
O njej apostol v svojem prvem pismu Korinčanom takole piše: Hlòjini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam, da ta ali oni izmed vas govori: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov' (1Kor 1,11-12). Apostol narodov Hlòjino ime navede tako, da ni ona tista, ki deluje, ampak njeni domači - Hlòjini domači so mi namreč sporočili. To lahko pomeni, da so to bili njeni otroci, ali pa člani širše družine, tudi kdo od služinčadi. Lahko pa tudi pomeni, da je nekdo iz Hlòjine družine v Efez prinesel njeno poročilo. V vsakem primeru pa je Hlòjina vloga v Cerkvi v Korintu za apostola skorajda merodajna. To lahko sklepamo iz prvenstveno teološke vsebine sporočila, ki se nanaša na izjemno razgibano, da ne rečemo burno razpravo v Cerkvi v Korintu, ki jo Pavel povzame kot stališča do vsebine oznanjevanja in verovanja: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov'.
Apostola Pavla to poročilo ni presenetilo, saj je z verniki v Korintu preživel skoraj dve leti in je bil središčna oseba v teoloških razpravah. Kot skrben apostol, ki ima skrb za vse Cerkve, kot je sam zapisal, je ob odhodu postavil redno cerkveno upravo, hierarhijo, in tudi izbral osebe, da mu poročajo o življenju in delovanje Cerkve v Korintu v njegovi odsotnosti. Med temi je bila tudi Hlòija. Ta naloga je bila zelo zahtevna in občutljiva, saj si je apostol na osnovi poročil, ki jih je dobival od izbranih oseb sproti ustvarjal dejansko podobo o stanju v Cerkvi in kot apostol tudi odločal in svoje odločitve poslal v obliki pisem. Če bi bil slabo obveščen, ali pa celo zlonamerno, bi to pogojilo učinkovitost njegovih odločitev. Njegova pisma pa bi dosegla nasproten učinek od pričakovanega.
Nekateri razlagalci stanja v Cerkvi v Korintu menijo, da Hlòja ni imela večjega vpliva ne v Cerkvi v Korintu in tudi ni uživala posebnega zaupanja pri apostolu Pavlu, ker bi jo sicer v svojem pismu Korinčanom omenil v prvi osebi in ne – Hlojini domači so mi sporočili. Kadar pa pomislimo na Pavlovo zavzetost za blagor vseh Cerkva, je tako mnenje nevzdržno, predvsem zato, ker je Pavel napisal Prvo pismo Korinčanom prav zato, da dokončno postavi v središče verovanja krščanske skupnosti v Korintu vstalega Kristusa, torej vprašanje pravovernosti silno pomembne skupnosti v drugem največjem mestu v takratnem Rimskem imperiju. Hlòjin ugled in uradni položaj v Cerkvi v Korintu je moral biti silno velik, da je apostol Pavel upošteval njene poglede na življenje Cerkve v Korintu. Prav gotovo je bila ugledna in upoštevana žena, ki je vzbujala zaupanje in stvarno presojala duhovno in teološko stanje v Cerkvi v Korintu. In prav ta dva vidika sta silno pomembna, saj moramo vedeti, da je bil takratni Korint za Rimom na verski ravni silno razgibano mesto, na moralni ravni pa še bolj nevarno zaradi zlorabe verskega čuta za magijo, čarovništvo, razvrat od prostitucije do temačnih kultov uničevanja človeške osebnosti.
Sredi takih okoliščin in nevarnosti za porajajočo se krščansko skupnost v Korintu, je bila Hlòjina vloga v vodenju Cerkve gotovo večja kot le poročanje o stanju v Cerkvi. Tako zanjo kot za žene v Filipih ni veljalo načelo, ki so ga prav v Korintu izsilili nekateri, da naj žena v Cerkvi molči, ki ga pa apostol Pavel ni odobraval, je pa zaradi močnega judovskega in poganskega vpliva moral računati na odpor. Kljub močnemu odporu pa je dejansko še kako upošteval tvorno vlogo žena v Cerkvi, kar potrjuje tudi Hlòjino poslanstvo v Korintu.