Šmarnice - jeruzalemska bazilika, kjer je Marija zaspala.

ŠMARNICE (Sobota, 16. maj 2009, RV) – V Jeruzalemu sta dve svetišči, ki zgovorno pričata o vlogi Marijinega sodelovanja v delu odrešenja: cerkev Marijinega groba in bazilika, kjer je Marija zaspala.
Sedanja bazilika, kjer je Marija zaspala ali Dormitio, je bila zgrajena na začetku prejšnjega stoletja, posvetili so jo leta 1909 in jo izročili nemškim benediktincem iz opatije Beuron. Opatija je bila na Nemškem v zadnjih dveh stoletjih pobudnica bogoslužne prenove, zlasti v duhu bizantinskih kanonov, kar zadeva izdelavo mozaikov, ikon, kipov in barvnih oken. Vse to so menihi upoštevali pri gradnji in okrasitiv nove bazilike, kjer je Marija zaspala in jo dokončali s pomočjo katoliških skupnosti. Leta 1957 je papež Pij XII. novo cerkev povzdignil v manjšo baziliko, benediktinska skupnost pa je neposredno podrejena Svetemu sedežu.
Benediktinci in umetniki, ki so jih povabili, so v baziliki upodobili duhovno izročilo o češčenju Matere Božje v Jeruzalemu od prvih stoletij dalje. Prvi je prvotno izročilo zbral in prelil v hvalnice in druge bogoslužne molitve jeruzalemski patriarh sveti Sofronij, ki je vodil Cerkev v Jeruzalemu v letih 634-638. Patriarh je v svojih elegijah o skrivnosti Učlovečenja opeval mistično veličino »Svete iz Siona«, to je Matere Božje. V eni od elgij opisuje, kako je v zamaknjenju videl mesto, kjer je Marija zadnjič oprla svojo nogo na najvišji točki Jeruzalema, preden je bila vzeta v nebesa.
V kripti se nahaja kip, ki prikazuje Marijo na smrtni postelji. Kip želi označiti kraj smrti, kjer naj bi po izročilu Marija umrla. O njeni smrti poročajo razni teksti. Najstarejši apokrifni spisi segajo celo v 2. stoletje. Apokrifni spis Dormitio Mariae – Kako je Marija zaspala, kraj Marijine smrti postavi na goro Sinaj. Pisatelj pravi, da je to poročilo slišal od apostola Janeza. Mariji je bilo razodeto, pravi pisatelj, da se ji bliža smrt. Ob njej so se zbrali apostoli, Mariji pa se je prikazal Jezus, da bi ji bil ob strani v uri smrti. Ko je izdihnila je sprejel njeno dušo, apostolom pa je naročil naj pokopljejo njeno telo. Med pogrebom se je Jezus ponovno prikazal, apostoli pa so ga prosili naj jo obudi od mrtvih. Angel je odprl grob, Marija je prišla iz groba in bila vzeta v nebo. Tako poroča apokrivni spis Dormitio Mariae.
Cerkev na gori Sion, ki so jo v 12. stoletju zgradili križarji je vključevala dvorano zadnje večerje in prostor, kjer je Marija zaspala. Križarsko katedralo so kmalu po zmagi nad križarji porušili muslimani. Kar je ostalo, je v stoletjih načel zob časa. Kristjani so skušali rešiti pred razpadom vsaj dvorano zadnje večerje. Leta 1898 je turški sultan Abdul Hamid podaril kraj, kjer je Marija zaspala nemškemu cesarju Viljemu II., ta pa je zadevo izročil družbi Pro Palestina iz Koelna, ki je poskrbela za izgradnjo sedanje bazilike.
Tudi Kristus je izbral Jeruzalem kot kraj, kjer je njegovo razodetje doseglo vrhunec in ga je dokončno posvetil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Zato ne preseneča, da je tudi prva Cerkev prav v Jeruzalemu začela razvijati spomin na Marijo in razmišljati o ključnem vprašanju krščanstva, kako se je namreč v Marijinem življenju uresničila skrivnost vstajenja. In prav to razsežnost Marijine udeleženosti v zgodovini odrešenja v Jeruzalemu ohranjata živo cerkev Marijinega groba in bazilika, kjer je Marija zaspala.