Duhovna misel za 6. velikonočno nedeljo. Pripravil pater Viljem Lovše.

PRIDIGA (Sobota, 16. maj 2009, RV)- Spoštovana poslušalka, spoštovani poslušalec. Jezus nama danes neposredno opiše stvarnost o kateri je preteklo nedeljo spregovoril v podobi trte in mladike. Celoten govor gradi na besedi „kakor“, ki nama omogoča razumevanje smisla njegovih besed. Z besedico „kakor“ naju uvaja v skrivnost svojega razodetja in njegovega posredovanja soljudem.
Za naš običajen vsakodnevni pogovor nama lahko Jezusovi stavki zvenijo precej nenavadno in čudno. Nima velikega smisla zatrjevati, da je nekdo prijatelj, če dela to, kar mu drugi zapoveduje. Čudno je ljubezen povezovati s tem, da nam nekdo ukazuje. Povezave, ki jih uporablja Jezus ni mogoče kar takoj razumeti. On poveže besede služabnik, prijatelj, izbira, sad, molitev. V tem zelo intenzivnem odlomku, kakor tudi v mnogih drugih evangeljskih odlomkih, se nenehno odpirajo nove ravni razumevanja, ki so odvisne od tega katere izraze povežemo med seboj. Kompleksnost je namenska in načrtovana. Kajti teža tega kar je razodeto je tako velika, da se je tej skrivnosti mogoče približati le z več vidikov. Poslušalec ali bralec postopoma povabljen in voden v vse večjo globino in širino.
Jezus je spletel svoj govor na treh „kakor“: „Kakor je Oče ljubil mene... kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta … kakor sem vas jaz ljubil“ (Jn 15,9.10.12).
Takoj razčistiva nesporazum. Besede „kakor“ Jezus ne uporablja za primerjanje s seboj. Ne daje nama za zgled samega sebe. Ne zahteva, da bi ga morala ti in jaz dosegati v intenzivnosti njegove ljubezni. Z najinega gledišča bi bilo takšno razumevanje velikonočnega dogajanja z naše strani tudi domišljavo. Beseda „kakor“ namreč ne izraža enakosti med nami in Jezusom. Izraža pa smisel bivanja, istovetnost in naravo hoje za njim. „Kakor“ vedno kaže na razodetje od zgoraj, na zavezo, ki jo Bog ponuja človeku in ga vabi, da bi sodeloval in bil deležen njegove dinamike in moči.
„Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil“. Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nama rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do tebe in vseh. V meni ste tudi vi poklicani da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nama tudi pove pod kakšnimi pogoji bova lahko uživala sadove tega veselja: „Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni“.
Očetove zapovedi so odrešenje zate in zame, za vsakega človeka. Omogočajo nama sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel tvoje in moje ter vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame mu bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Kajti ne počiva v intimnosti. To namreč pomenijo besede "ostanite v moji ljubezni": intimnost, zaupnost in domačnost z Bogom. Spolnjevanje zapovedi zahteva kot pogoj Božjo ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bova s tega vira živela. V tem je vir najinega veselja in dostojanstva, ki pa nista omejena zgolj na naju sama. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna egoistična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do naju po Jezusu. Zato Jezus takoj nato doda, da da svoje življenje.
Dinamika ljubezni je takšna, da zajame vse ali pa si izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: „To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil“. Ljubezen do vseh pomeni, da vse vključimo v vzajemno ljubezen, ki je značilna za izkušnjo sožitja z Jezusom, ki razodeva Očetovo ljubezen.
Ne prezriva, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse ostale zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi, pečata pristnosti in resnosti. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni. Zato Jezus v drugih evangeljskih odlomkih lahko reče: „če bodo ljudje videli, da se ljubite, bodo prepoznali moje ime. Drugi odlomki nama bodo pokazali, da je vzajemna ljubezen dar Svetega Duha, ki iz nas naredi eno srce in eno dušo. Iz nas naredi uresničeno skrivnost evharistije. Ustvari bratstvo in sestrstvo, ki sta Božje delo in razodevata, da je Bog Oče.
Dinamika ljubezni v katero nas povabi Jezus ustreza notranji strukturi tvojega in mojega srca. Srca vsakega človeka. Omogoča nama, da živiva svojo resnično človeško poklicanost. Zato Jezus pravi, da nama srčnega veselja, ki ga ustvarja dinamika njegove ljubezni, ne bo mogel nihče ukrasti. To pa zato, ker sega tako globoko, da tudi demoni nimajo dostopa do nje in je za vsakega izmed nas dediščina življenja.