ŠMARNICE (Sreda, 13. maj) – V Sveti deželi češčenje Karmelske Matere Božje
sega v 12. stoletje, torej v obdobje križarjev. Gora, ali pogorje Karmel je naseljena
od predzgodovinske dobe in je od takrat tudi sveta gora. V 15. stoletju pred Kristusom
je vojskovodja Tumosis III. med svojim pohodom v Palestini zavzel goro Karmel, imenovano
»Sveta gora«. Njena naravna značilnost je zelo primerna za bogoslužna opravila in
zgradbe. Sveto pismo stare zaveze poroča, da je goro Karmel osvojil Jozue in
jo izročil »kralju v Jokneamu ob Karmelu« (Joz 12,22). Kraj pa je v pravem pomenu
vstopil v svetopisemsko zgodovino s prerokom Elijem v času izraelskega kralja Ahaba.
Ta se je poročil s Feničanko Jezabelo, ki je v izraelsko kraljestvo uvedla češčenje
poganskega boga Baala. Prerok Elija je izbral prav goro Karmel s katere je začel boj
zoper krive Baalove preroke. Prerok Izaija pa je napovedal, da bo v mesijskih časih
puščava »imela krasoto Karmela« (Iz 35,2). Da je gora Karmel uživala sloves svete
gore potrjuje nenavadna poteza rimskega vojskovodje Vespazijana, ki se je leta 60
izkrcal v bližnjem Akku. Preden je začel svoj uničujoči vojaški pohod po Sveti deželi
je daroval daritve na gori Karmel krajevnemu božanstvu, ki ga rimska zgodovinarja
Tacit in Svetonij opišeta kot božanstvo brez obličja. Razna izročila pa govorijo
o več pobožnostih do preroka Elije ob njegovi votlini. Ta izročila so v prvih krščanski
stoletjih gojili puščavniki, zlasti v bizantinski dobi, od 4. stoletja do vdora muslimanov.
Ko so križarji na začetku 12. stoletja osvobodili Sveto deželo so se mnogi menihi
naselili na pogorju Karmela. Močna skupina puščavnikov je zelo vneto gojila češčenje
preroka Elija in pobožnost do Marije. Ti menihi so se na začetku imenovali »bratje
Karmelske Matere Božje«, za razliko od latinskih puščavnikov, ki so se imenovali »Karmelski
bratje« ali tudi »Karmelski puščavniki«. V Evropi so puščavnike, ki so se vrnili iz
gore Karmela na kratko imenovali karmeličani. Kot take jih je leta 1224 priznal in
potrdil papež Onorij III. Po dokončnem porazu križarjev leta 1291, se je velika večina
puščavnikov na Karmelu vrnila v Evropo. Karmeličani so se vrnili na goro Karmel nekaj
stoletij pozneje, namreč leta 1631, ko so si zgradili majhen samostan na podnožju
gore Karmel. Dobro stoletje pozneje so zgradili novo cerkev, posvečeno Karmelski Materi
Božji in samostan ob Elijevi votlini. Na vhodu v samostan danes stoji visok bronasti
kip Brezmadežne, ki so ga postavili romarji iz Čila, ker je Karmelska Mati Božja zvetnica
te jušnoameriške države. Za stebrom s kipom Brezmadežne je gostišče, imenovano »Morska
zvezda«, ki pa je danes kasarna izraelske vojske. Elijeva votlina je vgrajena v sedanjo
baziliko kot kripta, ali spodnja cerkev. V baziliki je v sopredju kip Karmelske Matere
Božje, ki je izrezljan iz libanonske cedrovine, razen glave, rok in nog, ki so iz
prvotnega kipa. Sedanji kip je v Vatikanu okronal papež Pij IX. V samostanu že
nekaj let deluje Mednarodni kolegij za študi filozofije za člane reda, celotno središče,
bazilika, samostan in študijski center pa je žarišče duhovne prenove za člane reda,
skupine, ki se navdihujejo v karmeličanski karizmi, za številne romarje in marijansko
pobožnost v vesoljni Cerkvi.