Šmarnice: Votlina in bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu

RIM (nedelja, 10. maj 2009, RV) – Iz evangelijev vemo, da se je Jezus rodil v eni od naravnih votlin blizu Betlehema, ki so pastirjem služile kot nočno zavetišče za ovce pred roparji. Zato so jih priredili kot hlev na prostem.
Votlina Jezusovega rojstva je pravokotne oblike in je dolga 12, široka 3 in visoka 3 metre. Prekrita je z gorskim predivom, ki ga je leta 1874 daroval francoski predsednik Mac-Mahon, da bi votlino varovalo pred požari. Apsida votline je črna zaradi dima tolikih sveč in služi kot niša za oltar Jezusovega rojstva. Pred oltarjem je marmornata plošča na kateri je srebrna zvezda z napisom v latinščini: »Tu je Devica Marija rodila Jezusa Kristusa.« Na desni, gledano z oltarja, je votlina Treh modrih z oltarjem, kjer je dovoljeno maševati. Na nasprotni strani oltarja so jasli, kamor je Marija položila Dete Jezusa. Na koncu votline so vrata v sosednje votline in sicer v votlino sv. Jožefa, v votlino svetih Nedolžnih otrok in v votlino svetega Hieronima. Vseh pet votlin je pod baziliko Jezusovega rojstva.
Votlina Jezusovega rojstva je od 1. stoletja dalje sveti kraj. Ostale votline so v prvih štirih stoletjih služile kot grobnice pomembnih ljudi, ki so želeli biti pokopani blizu votline v kateri je bil rojen Odrešenik. Po drugi judovski vstaji leta 135 je rimski cesar Hadrijan iz domišljenih političnih razlogov onečastil vse krščanske svete kraje, tudi mistično votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu. Votline je zaprl, nad njimi pa zasadil sveti gozd na čast bogu Adonisu, ki je v rimski mitologiji veljal za gizdalina. Od takrat je do leta 313 v Betlehemu ostala majhna krščanska skupnot sredi večinskega poganskega prebivalstva. Po svobodi, ki jo je Konstantin Veliki dal kristjanom, je sv. Makarij, takratni škof v Jeruzalemu prosil cesarja naj vrne svete kraje, tudi votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu. Leta 326 je cesarjeva mati, sveta Helena zgradila baziliko nad votlino Jezusovega rojstva. Cesar Justinian jo je čez dobrih 200 let povečal in olepšal.
Muslimanski poglavarji so v prvih letih po zavzetju Palestine zelo spoštovali krščansko bogočastje. Kalif Omar je osebno obiskal sveti kraj, »kjer častijo Blaženo Mater preroka Jezusa«.
Bazilika Jezusovega rojstva je dobila svoj največji sijaj v času križarjev. Od takrat ima pet ladij, ki stojijo na štirih stebriščih. Ti so jo leta 1099 rešili pred porušenjem. Znotraj in zunaj pa so jo olepšali s pomočjo bizantinskega cesarja in jeruzalemskega kralja. To je bilo tudi obdobje iskrenega in velikega sodelovanja latinske in grško-pravoslavne Cerkve s sedežem v Bizancu. Obnovitvena dela so končali leta 1169, tako da so ohranili grško slikarstvo in mozaike, le nekaj slik v križnem hodniku kaže na križarski stil. Po propadu Latinskega kraljestva v Sveti deželi leta 1187, je arabski vojskovodja Saladin ohranil baziliko in jo čez nekaj let odprl za bogoslužje, ki so ga kristjani morali drago plačevati. Leta 1347 so frančiškani prevzeli skrb za svete kraje v Sveti deželi in ustanovili Kustodijo. Od avguštincev so prevzeli tudi baziliko Jezusovega rojstva in votlino ter ju v naslednjem stoletju začeli obnavljati. Pri obnovitvenih delih so sodelovale, seveda s pristankom vsakokratnega sultana, italijanske pomorske republike. Konec 16. stoletja so Grki postali lastniki bazilike Jezuovega rojstva do leta 1832, ko so Turki do nadaljnjega menjali lastnike raznim svetiščem in uvedli »status quo«, ki je trajal do leta 1881, ko so frančiškane skorajda izključili iz uporabe bazilike Jezusovega rojstva. Sedanjo podobo je bazilika dobila v 17. stoletju. V 19. stoletju so obnovili mozaike, od katerih so ostali le obrisi. Mozaiki prikazujejo Jezusovo rojstvo, kot poročajo evangeliji, nato verske resnice o učlovečenju kot so jih opredelili cerkveni zbori in prizore iz Jezusovega življenja. Na tlaku bazilike je mogoče občudovati še ostanke iz Konstantinove bazilike.