Šmarnice: teološke razsežnosti Marijinega drugega begunstva

RIM (sreda, 6. maj 2009, RV) – V nedeljo je papež v nagovoru pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška, na Trgu sv. Petra vernike povabil, da med apostolskim potovanjem v Sveto deželo spremljajo z molitvijo. Katoliška akcija Italije je njegovo povabilo z veseljem sprejela. Združeni v občestvu z vsemi Katoliškimi akcijami po svetu, bodo v dneh papeževega potovanja molili Svetli del Rožnega venca, skupaj s poudarki srečanj z Vstalim Kristusom, skozi osem postaj, kolikor je dni pepeževega potovanja. Molitev v času papeževega obiska je način kako smo lahko blizu z brati v Sveti deželi, hkrati pa je to tudi molitev za tri naloge, zaradi materi se je papež odločil za to potovanje. Papež s svojim potovanjem predvsem želi potrditi in opogumiti kristjane v Sveti deželi; biti romar miru, ki pričuje o zavzetosti Katoliške cerkve do tistih, ki si prizadevajo za dialog in spravo; ter dati znamenje za pot ekumenskega in medverskega dialoga. Molitev bo simbolno začelo 800 predstavnikov katoliških akciji iz več kot 170 škofij, ki bodo zbrani v Rimu od 8. do 10. maja na redni seji škofijskih predstavnikov, pod naslovom: Kdor ljubi vzgaja. Omenjeno srečanje voditeljev Italijanske katoliške akcije bo lepa priložnost za izmenjavo mnenj in predstavitev vsakdanjih projektov, s katerimi se ukvarja posamezna skupina, posebno pa še tistih projektov, ki so namenjeni kristjanom v Sveti deželi. Še posebej pa bo z molitvijo za blagoslov potovanja svetega očeta dobra priložnost, da se vesoljna Cerkev združi v radosti pridruži vernikom v Sveti deželi, ko bodo imeli v svoji sredi Petrovega naslednika.
glasbeni premor: ...
ŠMARNICE – Marija je svoje zemeljsko bivanje zaključila v izgnanstvu, kamor je odšla z apostolom Janezom, ki ga je Jezus ljubil in mu jo je izročil na križu nekaj trenutkov pred svojo smrtjo: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). Iz izročila vemo, da je del svojega izgnanstva preživela v Efezu.
Na vsebinski ravni pa je tudi Marijino izgnanstvo nekaj posebnega. Bila je izgnanka v smislu, da kot Judinja ni živela v svoji domovini, obljubljeni deželi. Kot največja pričevalka o vstajenju svojega Sina Jezusa pa njeno bivanje v izgnanstvu postane vir oznanjevanja celotnega dela odrešenja, je sestavni del njenega poslanstva kot Božje Matere. Po Kristusovem vstajenju za Marijo bivanje v tujini ni bilo več mučno, ker je vera v vstajenje in življenje v moči vere v vstalega Gospoda veliko več kot zavest pripadnosti narodu, več kot gotovost, ki jo daje domovina. V Kristusovem in našem vstajenju so vse te dobrine prisotne in presežene ter dokončno osmišljene. Kristusovo vstajenje od mrtvih je namreč osrednji dogodek v vzpostavljanju novih nebes in nove zemlje, kjer minljivosti in smrti ni več. V novi stvarnosti je Marija nujno postala druga Eva, ki vodi v nova nebesa in novo zemljo, torej v vstajenjsko stvarnost.
V tej novi luči je vlogo Jezusove Matere gledala že prva krščanska skupnost, ki je ustvarila zametke mariologije in celovitega teološkega razmišljanja že v novozaveznih spisih in v prvih stoletjih preganjanj v celotnem Rimskem imperiju. Od prvega velikega preganjanja v Rimskem imperiju, v času cesarja Nerona leta 67, pa do devetega preganjanja leta 309, v času cesarja Maksencija, so se kristjani borili s političnimi preganjalci, ki so jih fizično zatirali in miselnimi preganjalci, s katerimi so se bojevali na teološki ravni. To je bilo zelo živo obdobje pričevanja za vstalega Gospoda na vseh ravneh, od fizičnega zatiranja v obliki ubijanja pa do najbolj zahtevnih teoloških prizadevanj za čisti evangeljski nauk. V tistih dobrih 250 letih preganjanj je bila Marija prisotna v zavesti Cerkve in kristjanov ne le kot najbolj popolna vernica, ampak že kot vsebina vere Cerkve.
Da je bilo temu res tako nam dokazuje vesoljni cerkveni zbor v Nikeji leta 325, ki je bil prvi po tistem zboru apostolov v Jeruzalemu, leta 49, ki ga je vodil apostol Peter in se ga je udeležil tudi apostol Pavel. Prvi vesoljni zbor v Nikeji leta 325, v času papeža Silvestra I. in cesarja Konstantina Velikega, ki je dal kristjanom svobodo leta 313, je opredelil versko resnico, da sta Bog Oče in Bog Sin istega bistva in imata isto skupno božjo naravo. V tej opredelitvi je že vključena verska resnica, da je Marija prava Božja Mati, kar Cerkev izpoveduje v nikejsko-carigrajski veroizpovedi.
Obdobje preganjanj je torej hkrati obdobje, ko je Cerkev Marijino vero v vstajenje in s tem njeno tvorno prisotnost v Cerkvi vedno globlje razumela ne le kot izvrstno pričevanje, ampak kot vsebino vere v vstalega Gospoda.