Šmarnice: Marija po Gospodovem vstajenju drugič v izgnanstvu

RIM (torek, 5. maj 2009, RV) – Marija je kot Božja Mati morala dvakrat v izgnastvo. Prvič po obisku treh modrih, drugič pa po Jezusovem vstajenju in prvem velikem preganjanju kristjanov v Sveti deželi.
Evangelist Matej o prvem izgnanstvu takole poroča: »Ko so modri odšli, se je Jožefu v spanju prikazal angel Gospodov in mu rekel: Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne sporočim, Herod bo namreč dete iskal, da bi ga umoril.« To kratko poročilo evangelist zaključi s podatkom, da je Jožef z družino ostal v Egiptu do Herodove smrt. Skorajda mimogrede pa evangelist navede tudi razlog izgnanstva: »Da se je spolnilo, kar je gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega Sina!« (Mt 2,13-15). Razlog prvega Marijinega izgnanstva je torej izpolnitev božjega odrešitvenega načrta, ki ga je napovedal prerok. Jožef in Marija sta naročilo sprejela v duhu vere, ga izvršila in tako uresničila preroško napoved.
Povod za drugo Marijino izgnanstvo pa ni izpolnitev prerokbe, ampak je posledica pričevanja o Jezusovem vstajenju, je torej posledica skazovanja moči Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih. In tu stojimo pred čisto zgodovinsko novostjo v okviru zgodovine odrešenja. Božja Mati, čigar Sin je izpolnil vse prerokbe in obljube izvoljenemu ljudstvu, mora bežati iz obljubljene dežele, ker jo preganjajo člani izvoljenega ljudstva, ki niso sprejeli Mesije, Odrešenika.
Jude je stoletja poprej odpeljal v babilonsko suženjstvo kralj Nabuhodonozor med svojim pohodom na Zahod. Bog je to dopustil kot kazen zaradi nezvestobe zavezi in postavi, pa tudi zato, da je tako svoje ime ponesel med narode. Povod je bil negativen, namreč nezvestoba Bogu, kar pa božjemu odrešitvenemu načrtu ni moglo škodovati, ker je Bog pravi gospodar zgodovine.
Povod za Marijino drugo izgnanstvo je torej pričevanje o moči vstajenja. O tem pričevanju nam Apostolska dela poročajo z več vidkov, ko opisujejo pričevanja o veri v vstalega Gospoda. Prvo tako pričevanje je uspešno oznanjevanje apostolov, kakor poročajo Apostolska dela, da je Gospod po oznanjevanju apostolov »vsak dan pridruževal take, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47).
Drugo je pričevanje apostolov pred velikim zborom, kjer se ne izkaže le Peter, ampak vsi apostoli, »ki so zapustil veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena« (Apd 5,41).
Kot tretji dogodek naj navedemo mučeništvo prvega mučenca Cerkve, svetega Štefana, ki mu je prisostoval Savel, zagrizen, nevaren in učinkoviti preganjalec kristjanov in »je odobraval ta uboj« (Apd 8,1).
V takem ozračju je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo v vrsto preganjalcev stopili pogani, to je ne-Judje povsod tam, kjer se bodo srečali spristnim pričevalci o vstalem Gospodu.