Šmarnice: Marija učiteljica molitve v Cerkvi

RIM (ponedeljek, 4. maj 2009, RV) – V evangeljskih poročilih o vstajenju in srečanjih vstalega Gospoda z apostoli, ženami in drugimi ljudmi ni poročila o srečanju vstalega Kristusa s svojo Materjo. Velika večina razlagalcev svetega pisma pa je prepričana, da se je vstali Gospod najprej prikazal prav svoji Materi v tišini velikonočnega jutra, ki je dalo človeštvu upanje. Poročila o vstajenju tudi nič ne povedo o stikih med Marijo in učenci tistih ključnih 40 dni med veliko nočjo in vnebohodom. To niti ne preseneča, ker se je vstali Gospod vseh 40 dni prikazoval učencem in jih osebno uvajal v novost vstajenja.
Marija pa stopi v ospredje po Gospodovem vnebohodu kot nam poročajo Apostolska dela. Ta navedejo imena vseh apostolov, ki so se vrnili z Oljske gore potem, ko je bil vstali Gospod vzet v nebo, in navedejo zelo pomembno dejstvo, da so namreč »vsi ti enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Čas med vnebohodom in prihodom Svetega Duha je bil čas utrjevanja vere v vstajenje z molitvijo. Mirno lahko predpostavimo, da je bila Marijina molitev po srečanju z vstalim Sinom še bolj predana in motreča kot do velikonočne zore. S svojo brezmadežno dušo in z vso žensko, deviško in materinsko izkušnjo s Sinom Jezusom je globlje kot apostoli razumela in doživljala novost in moč vstajenja. Pisatelj Apostolskih del nam žal ne poroča, kako je potekala molitev tiste dni med vnebohodom in prihodom Svetega Duha. Verjetno so molili psalme, brali in razlagali odlomke iz stare zaveze, ki napovedujejo, da Bog svojemu Služabniku ne bo dal trohneti v grobu, ali razmišljanje Joba, ki sredi trpljenja in stiske vidi dan, ko bo njegova pomlajena koža zopet varovala njegovo telo in druga mesta. Toda kaj so bili ti opisi vpričo doživetja ob vstalem Gospodu, ki so ga po vstajenju že razumeli kot polnost razodetja. Vsekakor so to bili dnevi, ko so apostoli z Marijo, ženami in brati molili kot nikoli dotlej. Posebna značilnost te molitve je bilo veselje nad tem, da je bil vstali Gospod z njimi, da jih je uvedel v razumevanje Pisma in vseh dogodkov, ki so jih skupaj doživeli v času javnega delovanja in velikega tedna trpljenja in poveličanja. Spomin na Kristusovo in njihovo trpljenje do velikonočnega jutra je vedno bolj prehajal v zavest o veličastnosti dogajanja in kako je vse to nepričakovano vodilo v zmago nad hudobijo, grehom in smrtjo. Novo veselje, ki so ga v sebi čutili kot skrivnosten nemir in pričakovanje prihodnosti, ni bilo pretežno usmerjeno v kakšno bolestno iskano samopotrditev ali nekakšno samovšečno povzdigovanje nad druge. To veselje je, presenetljivo, bilo polno zahvale Bogu, da jih je tako čudovito odrešil, jih osvobodil strahov, ki izhajajo iz občutka nemoči in nerazumljivega občudovanja lažne moči hudobije. Vsi so ob Mariji in osebnem veselju, da je Gospod zares vstal, v sebi zaznavali neko novo svobodo do Boga, do samih sebe in do drugih ljudi, posebno še do mogočnikov tega sveta. V tem veselju je že prisotna tista prešerna zavest, ki jo je prvak apostolo Peter pokazal, ko je po zaslišanju v velikem zboru in prepovedi, da govori o vstalem Gospodu, smelo odvrnil, da je treba Boga bolj poslušati kakor ljudi (Apd 5,29).
Marijina prisotnost v tistih dneh goreče in v bistvenih pogledih nove, prve in prave novozavezne molitve prve Cerkve je nujno prešla v molitev Cerkve v vseh časih do konca sveta. To je molitev, ki kristjane v vseh časih uvede v spoznanje in trdno prepričanje ter izpoved, da je vstali Kristus Gospod in Odrešenik človeštva. V tistih dneh je Marija postala učiteljica molitve Cerkve, ker se ob njej kristjani, rod za rodom učimo, kako v molitvi razumeti skrivnost odrešenja.