Šmarnice: Marija ob Jezusu v trpljenju in smrti

RIM (sobota, 2. maj 2009, RV) – Ko v šmarnicah razmišljamo, kako so Marija in druge novozavezne žene po njenem zgledu gradile prvo Cerkev, ne moremo mimo dejstva, da je bila Božja Mati z Jezusom tudi v času njegovega trpljenja in smrti na Kalvariji. To zelo lepo opiše papež Benedikt XVI. v 13. postaji svojega Križevega pota. “Zdaj, ko je vse prenesel, pa se pokaže, da kljub nemiru v srcih in velikemu sovraštvu ter bojazljivosti ni ostal sam. Verniki so bili tam. Pod križem so stali njegova mati Marija, sestra njegove matere, Marija Magdalena in učenec, ki ga je Jezus ljubil. Prišel je tudi bogat človek, Jožef iz Arimateje. Ta je izkusil, kako Bog z milostjo popelje bogate skozi šivankino luknjo. Na vrtu v svojem novem grobu, v katerem še nihče ni bil pokopan, je namreč pokopal Jezusa. Kjer pa je pokopan Jezus, se pokopališče spremeni v vrt, iz katerega je bil izgnan Adam, ko se je odtrgal od polnosti življenja, od svojega Stvarnika. Grob v vrtu nam naznanja, da se oblast smrti bliža koncu. Prišel je tudi član sinedrija, Nikodem, ki mu je Jezus oznanil skrivnost prerojenja iz vode in Svetega Duha. Tudi v sinedriju, ki je Jezusa obsodil na smrt, je nekdo, ki veruje, ki pozna in spozna Jezusa po smrti. Nad uro velikega žalovanja, velike stemnitve in obupa, skrivnostno žari luč upanja. Skriti Bog vsekakor ostaja Bog, ki je blizu in živi. Mrtev Gospod vsekakor ostane Gospod in naš Odrešnik, tudi v noči smrti. Oblikovati se začne Cerkev Jezusa Kristusa, njegova nova družina.”
Ta strnjen opis porajanja Cerkve, nove družine Jezusa Kristusa, pokaže Marijino dejavno prisotnost in stvarno udeleženost. Marija je bila najbolj blizu Jezusu v njegovi borbi z zlom in smrtjo, v kateri je pokazal in dokazal svojo popolno predanost Očetovi volji. Ker pa je prav zmaga nad hudobijo, grehom in smrtjo, ki se v polnosti pokaže v Kristusovem vstajenju od mrtvih, je prav ta zmaga temelj, skrivnostna povezovalna moč Cerkve. Ko je umirjena šla od groba, v katerega je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo, je v svojem srcu popolnoma obvaldala nemir, ki je lebdel nad Kalvarijo, ni pusitila da bi sovraštvo, ki se je sprostilo ob Jezusovi obsodbi na smrt prestrašilo njeno dušo, prav tako pa tudi ni poznala bojazljivosti, ki je zajela množico, ki se je vračala v Jeruzalem po Jezusovi smrti. Njena ljubezen do Sina Jezusa in Boga Očeta je bila večja kot trpljenje in smrt. Zato je Marija skupaj s svojim Sinom Jezusom, mati porajajoče se Cerkve, nove Jezusove družine.
Ko bo Cerkev v vseh stoletjih razmišljala o tej njeni udeleženosti v delu odrešenja, bo vedno na novo odkrivala, da je Devica Marija, ki je popolnoma vključena v skrivnost učlovečene Besede, po eni strani strnjen povzetek evangeljskega sporočila, po drugi pa konkretna podoba vere Cerkve. Kadar namreč do dna premislimo notranjo zgradbo Marijine skrivnosti, vidimo, da je Marijino poslanstvo v delu odrešenja v bistvu isto kot zaveza med Bogom in izvoljenim ljudstvom nove zaveze, ki ga Marija predstavlja. Kadar pa na Marijo gledamo kot na podobo vere Cerkve, pa v njej odkrivamo vse skrivnostne odnose njene osebe do Boga v vsej Njegovi božasnki enosti. Sveto pismo tudi predtavi Marijo in govori o njej le v luči njenega odnosa do Sina Jezusa ter njegove ekonomije odrešenja in razodetja, ki jo je izvršil. Po drugi strani pa svetopisemska besedila razgrinjajo tako tesen odnos med Marijo in Jezusom, da v njej na poseben načni odseva celotno delo odrešenja, ki ga je Jezus izvršil. Zato lahko rečemo, da je Marijina zgodovina, strnjena zgodovina sveta, pa tudi, da je Marija živa dogma, je resnica o popolnoma odrešenem človeškem bitju, ali kot uči 2. vatikanski koncil, “da je Marija vstopila v zgodovino odrešenja najgloblje in v sebi na nek način povzema in odseva največje verske skrivnosti” (C 65).