Duhovna misel patra Lovšeta

DUHOVNA MISEL (sobota, 2. maj 2009, RV) - Tudi danes naju Cerkev vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti Vstalega Jezusa kot živega, kot tistega, ki je prišel da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10). On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva jih pa midva danes sposobna doumeti in sprejeti. Božja beseda je veliko bolj skrivnostna kot se lahko na prvi pogled zdi.
Jezus se nama predstavi kot dobri pastir. Dober je zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus poveže dinamiko spoznavanja in dinamiko ljubezni.
Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus pusti, da se ta ljubezen, ki je polnosti v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato ker poznajo njegovo ljubezen.
Takšna je dinamika vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na razpolago svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za nas ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.
Z Božjega vidika je Jezus tisti, ki nam razodeva kakšna je dinamika ljubezni. S človeškega vidika pa Jezus tisti, ki razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist ne pravi, da je dal Jezus življenje nekomu, ampak za nas. Če midva ne zaznavava Jezusove podaritve za naju iz tega tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za dobro svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh (prim. Apd 10,36). Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.
Dinamika ljubezni je v svojem bistvu univerzalna, vesoljna. Vključuje vse. Z Božjega vidika bi bilo popoln nesmisel ljubiti le nekoga in sovražiti ostale. Ljubezen dobrega pastirja vsebuje to napetost, ki sva jo deležna tudi midva, če se mu pustiva voditi. Jezus je kot pastir tudi vogelni kamen (Apd 4,11) nove zgradbe Božjega ljudstva. On je vogelni kamen zato, ker se kljub grobi zavrnitvi s strani ljudi, ni odrekel Božji ljubezni in njenemu delu za človeka. Premagal je vsako obliko zavrnitve in zapostavljanja. Smrti je vzel zmago. Zato je lahko postal korenina življenja za vse. Po njem lahko Božje ljubezen izžareva v ta svet.
Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim zato, da bi Božja ljubezen do ljudi spet zasijala in da bi bilo Božje delo v Jezusu vsem dostopno.
Današnje bogoslužje ne poudarja tvoje in moje odgovornosti, ki jo imava kot Gospodova učenca. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga poslušalka ali dragi poslušalec, vključuje v svoje delo, se pusti dotakniti, ter tudi nama daje možnost, da se dotakneva njegove skrivnosti in skrivnosti človeka. Življenje ne raste avtomatsko. Le če dar življenja sprejemava ga imava v vse večjem izobilju. Rasteva v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: „Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje“ (Ps 118,1).