Papež učiteljem katoliške verske vzgoje: "Verska dimenzija dela človeka bolj človeškega."

VATIKAN (sobota, 25. april 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. se je opoldne v Avli Pavla VI. srečal z okrog 8000 učitelji katoliške verske vzgoje, ki pod okriljem Italijanske škofovske konference zaključujejo tridnevno srečanje na temo Ne sramujem se evangelija (Rim 1,16). Sveti oče je v govoru izpostavil pomen katoliškega verskega pouka, ki je vedno bil del zgodovine italijanskega šolstva. Visoko število učencev, ki izberejo predmet katoliške verske vzgoje, po papeževih besedah kaže na vrednost in kvaliteto tega vzgojno-izobraževalnega predmeta. Poučevanje katoliške vere postavlja v središče razmišljanje o smislu bivanja ter poleg posameznih, osebnih smislov, pomaga iskati skupen in vesoljni smisel obstoja. Slednje pa je mogoče, ker se v središče postavlja človek, ustvarjen po Božji podobi, je dejal papež. V nadaljevanju je v povezavi z versko dimenzijo izobraževanja izpostavil potrebo po večjem odpiranju racionalnosti na področju vprašanj o resničnem in dobrem, pomen povezovanja s teologijo, filozofijo in znanostmi, pomemben prispevek verske vzgoje k splošni kulturi, k oblikovanju osebe in preoblikovanju zavesti in znanja o življenju. Učiteljem katoliške verske vzgoje je papež dejal, da s svojim delom šoli dajejo dušo in ohranjajo mesto katoliške vere, ki ji pripada v izobraževanju in v splošni kulturi. Benedikt XVI. je učiteljem za zgled postavil sv. Pavla in spregovoril o verski razsežnosti človeka kot sestavnem delu osebe, od začetka njenega obstoja; o razsežnosti, ki pomeni temeljno odprtost k višjemu in k skrivnosti, ki vodi vsak odnos in vsako srečanje med človeškimi bitji. Verska dimenzija po papeževih besedah dela človeka bolj človeškega. Papež Benedikt XVI. je tudi spregovoril o sporočanju o resnici in lepoti Božje besede, ki je eden od temeljnih načel poučevanja, saj je poznavanje Svetega pisma bistveni element pouka katoliške vere. Prisotne učitelje pa je še posebej opozoril na temeljno povezanost med njihovim delom in življenjem, torej med poučevanjem katoliške vere in življenjem globoke vere. To povezanost lahko vzpostavi le sama oseba. Vsak učitelj je namreč poklican, da Bogu, o katerem govori učencem, dopusti, da se mu razodeva in postaja temelja oporna točka njegovega lastnega življenja.