Odnos med razumom in vero

VATIKAN (ponedeljek, 20. april 2009, RV) – Sodobna znanost sama sebe razume kot avtonomno in neodvisno sposobnost spoznavanja človeka in narave, iz česar izhaja tudi avtonomija znanstvenega raziskovanja, ki hoče v celoti oblikovati smisel človekovega bivanja. Papež Benedikt XVI. pa pravi, da v takem vseobsegajočem okviru resnična vprašanja človekovega bivanja, to so vprašanja »od kod« in »kam«, vprašanja religije in etike, ne morejo najti svojega prostora in so prenešena v okvir subjektivnosti, piše L'Osservatore Romano. Oseba se odloča na podlagi svojih izkušenj in osebna zavest postane tako edino etično merilo. Na ta način ethos in vera izgubita svojo moč pri ustvarjanju skupnosti in sta postavljena na raven osebne presoje in odločitve. Zagovarjanje helenizma v judovsko-krščanski miselnosti s strani papeža Benedikta XVI. pomeni zagovarjanje najgloblje človekove resničnosti pred racionalistično zahtevo, ki krščansko vero potiska na rob. Papežev govor v Regensburgu ne želi razvrednotiti vloge znanosti znotraj kulture. Cerkev je na I. in II. vatikanskem koncilu jasno poudarila, da obstajata dve vrsti spoznanja, spoznanje vere in spoznanje razuma, prav tako pa Cerkev vsem znanstvenim vedam priznava legitimno avtonomijo. Papež je hotel izpostaviti, da je srečanje med vero in razumom možno in da sta oba v službi človeštva in zahodne kulture. Prizadevanja, da bi vero in razum ločili, so danes zelo močna. Papež zato opozarja, da razum, ki zaničuje vero in iz sebe dela edinega in najvišjega poroka o smislu in razlaganju življenja, spreobrača resnico o človeku in svetu. Miselnost, ki si prizadeva za popolno ločenost vere in razuma, pomeni nevarnost, prav tako pa tudi slepa vera, ki ni odprta za razum, ruši podobo Boga, saj ustvarja nestrpnost in nasilje v osebnih in družbenih odnosih. Največja nevarnost pa izhaja iz samozadostnega racionalizma. Carlo Cardia o krščanstvu govori kot o enem od bolj učinkovitih področjih, ki lahko sodobnega človeka ustavijo pred odločitvami, ki nepopravljivo vodijo v prepad ter pri tem meri na področje miru in vojne, solidarnosti do najšibkejših in genetskega spreminjanja človeške vrste. V sodobnem komunističnem in totalitarnem svetu je prišlo do skrajnega družbenega poskusa, ki je odstranil Boga in religijo. Za tem sistemom je ostala velika potreba, da se družba ponovno in v celoti preoblikuje, saj je velik del človeštva dolgo živel pod samovoljo oblasti, v vsakodnevnem nasilju, pod načeli in vrednotami brez temeljev. O tem bi racionalistična misel morala nekaj povedati.