Sveti oče voščil veliko noč z besedami sv. Avguština: Gospodovo vstajenje je naše upanje.

VATIKAN (nedelja, 12. april 2009, RV) – Sveti oče je svoje velikonočno voščilo Urbi et Orbi - Mestu in svetu, opoldne na Trgu svetega Petra začel z besedami svetega Avguština: “Resurrectio Domini, spes nostra – Gospodovo vstajenje je naše upanje” (Avguštin, Govor 261,1). S to trditvijo je veliki škof razložil svojim vernikom, da je Jezus vstal, da bi mi, čeprav smo namenjeni smrti, ne obupali, Kristus je vstal, da bi nam dal upanje.
Vprašanje, ki najbolj težijo človekovo življenje, prav to: kaj je po smrti? Odgovor nanj nam daje današnji praznik, ki nam sporoča, da smrt nima zadnje besede, ker na koncu slavi zmago Življenje. Ta naša gotovost ne temelji na preprostem človeškem razglabljanju, ampak na zgodovinskem dejstvu vere: Jezus Kristus, križani in pokopani, je vstal s svojim poveličanim telesom, da bi tudi mi imeli večno življenje. To oznanilo je srčika naše vere, kar tudi silovito izjavlja sveti Pavel: “Če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.” In dodaja: “Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni” (1Kor 15,14.19). Od velikonočne zarje dalje nova pomlad upanja navdaja svet.
Vstajenje ni neka teorija, je nadaljeval sveti oče, ampak zgodovinska resničnost, ki jo je razodel človek Jezus Kristus s pomočjo svoje velike noči, svojega prehoda, ki je odprl novo pot med zemljo in nebesi (Heb 10,20). To ni mit niti niso sanje, ni videnje niti utopija, ni pravljica, ampak enkraten dogodek: Jezus iz Nazareta, Marijin sin, ki so ga v petek sneli s križa in pokopali, je zmagoslavno zapustil grob. Dejansko sta ob zori prvega dne po soboti Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; učenca na poti v Emavs sta ga spoznala po lomljenju kruha; Vstali se je prikazal apostolom zvečer v dvorani zadnje večerje in potem še mnogim učencem v Galileji.
Oznanilo Gospodovega vstajenja razsvetljuje temna področja sveta, kjer živimo. Na tem mestu je sveti oče posebej navedel materializem in nihilizem ter opozoril na tisti pogled na svet, ki ne zmore preseči izkustvenega sveta, in se trmasto zapira v občutje niča, kar naj bi bil dokončni pristan človeškega obstoja. Danes z vso silo prihaja oznanilo o Gospodovem vstajenju, ki je odgovor na stalno vprašanje dvomljivcev, ki ga najdemo v knjigi Pridigar: “Ali je kaj takega, o čemer bi se reklo: ‘Glej, to je novo!’ (Prd 1,10). Da, odgovarjamo: na velikonočno jutro se je vse prenovilo. Smrt in življenje sta se spopadla v čudovitem dvoboju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ.” To je novost, ki spreminja življenje tistega, ki ga sprejme, kakor to vidimo pri svetnikih.
V Pavlovem letu, je nadaljeval papež, smo večkrat premišljevali o izkustvu velikega apostola. Savel iz Tarza, divji preganjalec kristjanov, je na poti proti Damasku srečal vstalega Kristusa in ta ga je “osvojil”. Pavel je svojo novost sam opisal kristjanom v Korintu: “Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo” (2Kor 5,17). Njegov nauk in zgled nas spodbujata, da iščemo Gospoda Jezusa. Opogumljata nas, da mu zaupamo, ker sta občudovanje niča, ki bi rado zastrupilo človeštvo, premagala luč in upanje, ki izhajata iz vstajenja.
Res je, da smrt nima več oblasti nad človekom in nad svetom, pa na svetu ostaja preveč znamenj njenega nekdanjega gospodovanja. Na Veliko noč je Kristus izrul korenino zla, v vsakem času in kraju pa potrebuje ljudi, ki mu pomagajo utrditi njegovo zmago z njegovim orožjem pravičnosti in resnice, usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. To sporočilo, je dejal papež, sem med nedavnim apostolskim potovanjem v Kamerun in Angolo ponesel afriški celini, ki dejansko neizmerno trpi zaradi krutih sporov brez konca, ki trgajo in okrvavijo cele države, ki so plen lakote, revščine, bolezni. Isto sporočilo bom ponovil v Sveti deželi, kjer prav tako potrebujejo spravo zaradi izraelsko-palestinskega spora. Iz Svete dežele se mi pogled širi na sosednje države, na Bližnji Vzhod, na ves svet. V času globalnega pomanjkanja hrane, finančnega nereda, stare in nove revščine, zaskrbljujočih podnebnih sprememb, nasilja in bede, ki mnoge prisilijo, da zapustijo svojo domovino, naj nihče ne zapusti te miroljubne bitke, ki se je začela v noči, ko je Kristus vstal od mrtvih. Gospodovo vstajenje je naše upanje! Danes Cerkev z veseljem oznanja upanje, ki ga je Bog utrdil, ko je Jezusa obudil od mrtvih. To upanje Cerkev nosi v srcu in ga deli z vsemi, zlasti tam, kjer so kristjani preganjanje zaradi svoje vere in svojega zavzemanja za mir in pravičnost. Velikonočno upanje prebuja pogum za dobro še posebej tedaj, ko to nekaj stane. Danes Cerkev obhaha “dan, ki ga je naredil Gospod” in vabi k veselju. Kliče pa tudi Marijo, Zvezdo upanja, naj vodi človeštvo proti gotovemu pristanu odrešenja, h Kristusu, ki je “spravil nas, grešnike, z Očetom.” Njemu, križanemu in vstalemu, z veseljem vzklikamo svojo alelujo, je zaključil sveti oče svoje velikonočno voščilo Urbi et Orbi.