Benedikt XVI. med velikonočno vigilijo pojasnil simbole luči, vode in petja Aleluje

VATIKAN (nedelja, 12. april 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. je slovesno bogoslužje velikonočne vigilije začel ob 21. uri v baziliki sv. Petra, blagoslovu ognja v preddverju bazilike je sledila procesija z velikonočno svečo, med bogoslužjem pa je sveti oče podelil zakrament svetega krsta petim katehumenom, od teh trem Italijanom, eni Kitajki in eni državljanki Združenih držav Amerike.
V homiliji pa je papež spregovoril o treh temeljnih simbolih, s katerimi nam Cerkev med velikonočnim bdenjem želi približati Kristusovo vstajenje: to so luč, voda in nova pesem – Aleluja. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih, je dejal sveti oče, je Bog še enkrat rekel Bodi luč! Jezusovo vstajenje je izbruh luči; smrt je premagana, grob je odprt. Sam Vstali je Luč, je čista Luč sveta. Z vstajenjem se Božja luč razširi po vsem svetu in nad celotno človeško zgodovino, je dejal papež. Prava luč, ki jo človeštvo potrebuje, je Božja beseda, ta pa je prisotna ravno v njegovem Sinu. Ko živimo z Njim in Zanj, živimo v Luči, je dejal sveti oče in v nadaljevanju še izpostavil, da s krstom Bog kandidatu prav tako pravi Bodi luč!, kajti krščenec je postavljen v Kristusovo luč, ki svetlobo loči od teme. V Kristusu, je dejal sveti oče, prepoznamo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sijaj in kaj tema. Krstna sveča pa je simbol razsvetljenja, ki smo ga deležni s krtom.
Kot drugi simbol velikonočne vigilije je Benedikt XVI. pojasnil vodo, ki je v svetih spisih simbol smrti in tako postane simboličen prikaz Jezusove smrti na križu: Kristus se spusti v morje, v vode smrti, kakor so Izraelci stopili v Rdeče morje, in z vstajenjem od mrtvih nam da življenje. To pomeni, je dejal papež, da krst ni le očiščenje, temveč je novo rojstvo: s Kristusom se spustimo v morje smrti, da bi tako lahko ponovno vstali kot nova bitja. S krstom Gospod iz nas naredi ne le osebe luči, temveč tudi izvir, iz katerega tečejo reke žive vode.
Tretji simbol, je nadaljeval sveti oče, pa je petje nove pesmi, petje aleluje, kar je povezano s samim človekom. Kadar človek čuti veliko veselje, ga ne more obdržati zase, mora ga izraziti in dati naprej. Vendar, kaj se zgodi z osebo, ki se je je dotaknila luč vstajenja, ki je prišla v stik z samim Življenjem, Resnico in Ljubeznijo? Ta oseba ne more preprosto govoriti, govor ni več dovolj, zato mora peti. Med velikonočno vigilijo, kristjani leto za letom zapojemo Alelujo, kajti z Božjo močjo smo bili izpeljani iz vode in osvobojeni za resnično življenje, je dejal sveti oče.
Ob koncu pa je spregovoril še o položaju Cerkve v zgodovini tega sveta in dejal, da čeprav bi se že morala potopiti, hodi po morju, skozi ogenj in led, in poje hvalnico pravičnosti. Cerkev stoji na vodah zgodovine smrti in vendarle je že vstala. Poje in se oklepa Gospodove roke, ki jo drži nad vodami. Cerkev ve, da je na ta način dvignjena nad težnostno silo smrti in zla ter dvignjena k novi Božji sili, sili resnice in ljubezni. Cerkev je še vedno med dvema gravitacijskima poljema. Vendar je s Kristusovim vstajenjem gravitacijska sila ljubezni močnejša od sovraštva, sila življenja je močnejša od smrti.