Sveti oče na cvetno nedeljo daroval slovesno dveto mašo

VATIKAN (nedelja, 5. april 2009, RV) – Sveti oče je cvetno nedeljo začel s slovesno sveto mašo na Trgu svetega Petra, kjer se zbralo veliko mladih iz Rima in vsega sveta, da bi praznovali svetovni dan mladih, ki letos poteka na škofisjki ravni. Mladi iz Avstralije so v papeževi navzočnosti predali »romarski križ« mladim Špancem, prihodnje srečanje mladih bo namreč potekalo leta 2001 v Madridu.
Benedikt XVI. je svojo današnjo pridigo oprl na odlomek iz Janezovega evangelija, ki opisuje Jezusov slavni vhod v Jeruzalem. Dejal je, da evangelist dogodek uvede s prošnjo Grkov, ki so bili tiste dni v Jeruzalemu, da bi radi videli Jezusa. Tudi mi se vprašajmo, ali želimo videti Jezusa in kako ga želimo videti, je dejal papež. Želeti videti Jezusa je velika želja, zato smo tudi tukaj zbrani. Papež je nato v celotni pridigi razvil tri odgovore na to prvinsko človekovo željo: spoznati Boga in želeti videti Jezusa.
Jezus je na to željo odgovoril silno močno Če zrno, ki je padlo v zemljo, ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilen sad (Jn 12,24). Jezus je s tem odgovorom Grkom sporočil, da trenutno srečanje z njim ni tako pomembno. Kot mrtno in vstalo zrno pa bo prišel k njim na čisto nov način, ki bo presegel trenutno srečanje. S svojim vstajenjem je Jezus presegel meje prostora in časa in se je napotil v prostranstva sveta in zgodovine. Kot vstali je prišek tudi h Grkom in jim postal blizu v jeziku, kulturi in besedi, ki jo vedno na novo razumejo kot prihod Kristusovega kraljestva. Njegovo kraljestvo pa ima dve značilnosti. Prva je križ, po katerem se Kristus daje vsem in je v vsem prisoten, tudi v trpljenju. Druga začilnost Kristusovega kraljestva pa je njegova vesoljnost, katoliškost. Vesoljnost Božjega kraljestva vključuje skrivnost križa, ki je v preseganju nas samih in v pokorščini Kristusovi besedi v Cerkvi. Vesoljnost, katoliškost je vedno preseganje nas samih, je odpoved nekaterim osebnim svojstvom. Vesoljnost in križ gresta skupaj, ker se mir ustvarja samo na ta način. Tako je Jezus Grkom, ki so ga želeli videti, še enkrat in na nek način, na novo izrazil temeljno zakonitost človekovega bivanja: Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži svoje življenje, ga bo ohranil za večno življenje (Jn 12,25). Kdor živi samo zase, živi dolgočasno in prazno in je na poti v smrt. Kdor pa živi za drugega in za Boga, vedno izgovori svoj »da« življenju, se mu odpira in živi življenje, ki je podobno Božjemu, ki je Življenje samo. Na spoznavni ravni je to dokaj lahko, dejansko pa to pomemi živeti resnico, živeti resnico križa in vstajenja. In zato ni dovolj reči le enkrat »da« življenju, ampak je potrebo vedno biti odprt življenju, v bistvu je to vedno »da« resnici, pred katero nas Gospod vodi vsak dan. Vsak dan in vedno na novo moramo zapustiti svoj jaz in se dati na razpolago resnici in Božji volji, najbolj takrat, ko se oklepamo našega jaza. Neoporečno kristjanovo življenje vedno vključuje odpoved in žrtev.
Kako je treba vstopiti v ta boj, je Jezus pokazal s svojo molitvijo v Getsemaniju in s svojo smrtjo na križu. Ta dva vidika je sveti oče nakazal z besedami, da je Jezus na začetku svoje molitve drhteč od strahu Očeta prosil, naj gre ta kelih, če je mogoče, mimo njega. Toda svoj notranji boj je zaključil s še bolj gorečo željo, naj se zgodi Očetova volja in z vzklikom: Oče, poveličaj svoje ime (Jn 12,28). Ostali trije evangelisti so to Jezusovo prošnjo zapisali takole: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! (Lk 2242).