Kako si predstavljamo Jezusovo smrt?

VATIKAN (nedelja, 5. april 2009, RV) – Pred nami je najbolj svet teden vseh tednov v letu, ko se kristjani na veliki petek soočamo s trpljenjem in smrtjo našega Odrešenika na križu. Nato pa smo na velikonočno nedeljo priča njegovega vstajenja in prehoda v novo življenje. Kako si predstavljamo Jezusovo smrt?
Poznamo številne podobe Jezusa na križu. Njegovo trpljenje je jasno: Jezus je slečen, z raztegnjenimi rokami, s trnjem kronan in z žeblji pribit na križ. Ena od sorazmerno nepoznanih podob Jezusa na križu je bila najdena v kapeli na gradu sv. Frančiška Xaverija, na severozahodu Španije. Jezusov obraz na tej podobi je nenavaden; ni prežet z bolečino, pač pa izžareva mir in vedrino. Podoba se imenuje smehljajoči se Jezus, kar je prav šokantno! »Gre za upodobovalčevo bogoskrunstvo ali njegov globlji vpogled?«, se v svojem razmišljanju, podanem v reviji America sprašuje jezuit Peter Schineller. Zakaj takšna vedrina sredi trpljenja in smehljaj v trenutku smrti? Najbolj šokantne Jezusove besede s križa, beremo iz Markovega in Matejevega Evangelija: ''Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'' Zdi se, da se Oče res ne zmeni za Sina. Prevladujejo bolečina, trpljenje in duhovna osamelost. Potem se razpoloženje zamenja. Pojavi se odpuščanje in usmiljenje in Jezus moli: ''Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo'' (Lk 23:34). In spokorjenemu razbojniku Jezus obljublja: ''Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'' (Lk 23: 43). Jezus s križa ljubeče zaupa svojo mater ljubljenemu učencu. Nato pa končno, ko je povedal, da je žejen in je vzel kisa, Jezus naznani: ''Izpolnjeno je.'' In nagnil je glavo in izročil duha (Jn 19:30). V Lukovem evangeliju je trenutek smrti predstavljen kot pozitivno dejanje ljubezni: Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ''Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.'' In ko je to rekel, je izdihnil (Lk 23:46). Zanesljivo je v teh besedah podana osnova za podobo smehljajočega se Jezusa, ki se v smrtni uri izroči v ljubeče roke svojega Očeta. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, kako je tako izdihnil, je rekel: ''Resnično, ta človek je bil Božji Sin'' (Mt 15:39). Nekateri teologi, so si po besedah jezuitskega patra, podobo smehljajočega se Jezusa razlagali s tem, da pravzaprav meja med križem in vstajenjem ne obstaja. To je nakazal sam Jezus, ko je spokorjenemu razbojniku dejal, da bo že danes in ne čez tri dni, z njim v raju: ''Danes boš z menoj v raju''. Ali ni ta podoba nasmejanega Jezusa tudi odsev smrti nekaterih svetnikov? Sredi njihovega trpljenja in bolečine so ohranili vero in na njihovih obrazih je bilo zaznati veselje. Sveti Tomaž More se je celo šalil s svojim mučiteljem z besedami: 'Ne boj se. Pošiljaš me k Bogu.' Mi morda nikoli ne bomo poklicani k trpljenju in smrti, kakršno je pretrpel Jezus Kristus ali njegovi mučenci. Vendar pa nas obredi velikega tedna opominjajo, da je križ edina pot življenja. Če smo Bogu zvesti, potem velikemu petku sledi tudi velikonočna nedelja. Bog nas namreč tako ljubi, da je dal svojega ljubljenega Sina, v odkupnino za nas. Ljubezen premaga smrt. Krščanska vera nam ne obljublja, da nam ne bo potrebno trpeti, ampak nam razkriva veliko pomembnejšo resnico, da smo skozi trpljenje odrešeni. Nič nas ne more ločiti od Jezusove ljubezni, pravi sv. Pavel. Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu (Rim 8,38-39). Ob koncu niza nedeljskih postnih razmišljan, se ozrimo k Gospodu in ga prosimo, da njegov miren in veder obraz, razsvetli našo pot z veseljem in mirom velikonočnega vstajenja.