Njegova samota me osvobaja moje osamljenosti. Duhovno misel za cvetno nedeljo
je pripravil pater Viljem Lovše.
DUHOVNA MISEL (sobota, 4. april 2009, RV) - Bogoslužje cvetne nedelje
je sestavljeno iz dveh med seboj različnih delov: s procesijo veselo spremljamo Jezusov
vhod v Jeruzalem, s slovesnim branjem Gospodovega trpljenja pa ganjeni vstopamo v
skrivnost ure Sina človekovega, ki se nam podari. Dva različna odpeva dajeta ton
vsak svojemu delu. „Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!“ povzema procesijo.
„Kristus je za nas postal pokoren, do smrti, smrti na križu“ pa izrazi smisel in pomen
branja Jezusovega trpljenja. Odobravanje in pritrjevanje množic, ki so spremljale
Jezusov zmagovit spust v Jeruzalem je isto, kot ga tudi midva vsak dan izrekava ali
pojeva pri maši: „Svet, svet, svet si ti Gospod.“ Prerok Izaija (Iz 6,3) pravi, da
se s tem vzklikanjem pridružujeva angelom. Svoj glas pridruživa vsem tistim, ki so
od Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem pa do danes priznavali in blagoslavljali
Njega, ki prihaja – v evharistiji pod podobo kruha in vina – Davidovega sina, ki je
uresničitev vseh obljub, Bog z nami, kateremu končno lahko gledava v obraz. Med procesijo
prepevamo Psalm 24: „Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri,
da vstopi kralj slave. Kdo je to, kralj slave? Gospod, silen junak, Gospod, junak
v boju“ (Ps 24,7-8). Naš kralj slave je Križani Kristus. Sila in moč tega kralja slave
je v brezmejni ljubezni do nas, v razodevanju Očetove ljubezni do sinov in hčera,
ljubezni, ki se ne boji bitke proti vladarju tega sveta, kajti ve, da bo prav iz te
bitke zažarel ves sijaj Božje ljubezni do človeka. Naj najini srci dvigneta svoja
vrata, naj pustita vstopiti kralju slave, svojemu kralju slave, ki odrešuje in rešuje. Tisto,
kar najbolj izstopa in zadene v srce, je Jezusova samota. V njej se osredotočata vsa
teža in blesk celotne skrivnosti. Njegova samota se začenja s slovesnim vhodom v Jeruzalem,
potem ko je ravnokar obudil od mrtvih Lazarja. Čudež je v ljudeh prebudil navdušenje.
Zajelo jih je varljivo upanje, da se jim bodo končno uresničile njihove sanje o mesiji.
Nihče se ni zavedal tega, kar se je v resnici dogajalo. Evangelist to še posebej poudarja:
Lazarjevo vstajenje je spodbudilo dogodke Jezusovega trpljenja, kateremu se je svobodno
in hote izročil. Samo Jezus se tega zaveda in nihče drug. Bogoslužje, ki se spominja
dogodkov Jezusovega trpljenja, naju vabi, naj ga spremljava. Predlaga nama vstopna
mesta, da bova te dogodke lahko dojela in razumela. Nihče iz množice se ne zaveda
skorajšnje Jezusove smrti. Nihče je ni pripravljen sprejeti. Niti vse ljubezni, ki
jo ta smrt pomeni in izraža, vse ljubezni, ki jo telo, ki se daje za nas, pomeni in
izraža. Skoraj nihče se tega ne zaveda. Po koncu procesije naju bogoslužje povabi
v sočutje z možem bolečin, ponižanim in pokornim, zasramovanim in obsojenim, ki se
je dal za nas, da bi mi imeli življenje. Vabi naju, naj mu ljubeče delava družbo.
Smisel slovesnega branja Gospodovega trpljenja je prav ta, da naju uvede v skrivnost
Njega, ki prihaja, ponižan in pokoren vse do smrti, smrti na križu. V nama želi prebuditi
intimno sočutje in spoštljivo ljubezen do Jezusa. Ta čustva naj bi naju spremljala
skozi vse obrede velikega tedna. Glavna mašna prošnja nama predstavi Jezusa kot
vzornika. Če hočeva uresničiti svojo poklicanost kot človeka, če hočeva svojo človeškost
živeti v vseh njenih zmožnostih in razsežnostih, potem ne moreva mimo Jezusa. On je
namreč razkril vso lepoto človeškosti. Prav v tem, da je ostal s strani ljudi zvest
sožitju z Bogom in s strani Boga zvest sožitju z nami. A ta vzornik je ponižan človek,
ki sprejme trpljenje kot posledico svoje odločitve za nas in za Boga. Njegova
lepota zasveti prav v trenutku, ko se spačen od bolečin in poteptan ne odreče zavezi
z Bogom. S tem zase in za vse nas odpre obljubo življenja, ki ga smrt ne more napasti
in ogroziti. Njegova lepota poraja upanje, ki ga današnji svet, in skupaj z njim tudi
jaz in ti, tako strašno in nujno potrebuje.