Duhovna misel patra Viljema Lovšeta: Zapovedi vir duhovnega zdravja in človeškosti

DUHOVNA MISEL (sobota, 21. marec 2009, RV) - Temelj današnjega bogoslužja zelo dobro izrazi vrstica pred evangelijem: „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Edinorojenega Sina.“ Stavek je vzet iz Jezusovega pogovora z Nikodemom. Resnično težo in vrednost teh besed lahko razumeva, če upoštevava še naslednje Jezusove besede: „Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega“ (Jn 3,13). S temi besedami Jezus uvede primerjavo z bronasto kačo, ki jo je Mojzes dvignil v puščavi, kot pripoveduje 4. Mojzesova knjiga 21,4-9. Če upoštevava še glavno mašno prošnjo, takoj razumeva, da so pravkar povedani stavki odprta vhodna vrata v Veliko noč. Glavna prošnja namreč pravi: „Pomagaj svojemu vernemu ljudstvu, da se bo z iskrenim prizadevanjem in živo vero pripravilo na bližnjo veliko noč.“
Povzdignjena bronasta kača v puščavi je omogočala preživeti tistemu, ki se je vanjo ozrl. Ko je Jezus povzdignjen na križ, tudi nama in vsem, ki se vanj ozrejo, omogoča preživeti smrt. Zato z Nikodemom Jezus uči tudi naju. Uvaja naju v skrivnost Boga, v skrivnost neskončne Božje ljubezni do vsakega človeka, ki v Njem dobi dokončen pečat zadnjega in brezpogojnega Božjega razodetja.
Kako pa ti razumeš dejstvo, da je Jezus povzdignjen? Če nama hoče podariti odrešenje, mora biti povzdignjen. V tej podrobnosti se skriva način, na katerega se Bog razodeva tudi nama. Če razumeva to podrobnost, nama omogoča dostop do njega. Namreč, prav iz dejstva, da je bil Jezus povzdignjen na križ, nama in vsem prihaja večno življenje. Z višine križa se je v vsem sijaju razodela Očetova ljubezen do človeštva in tudi Jezusova zaupnost z Očetom. Zaradi te zaupnosti je Jezus edina verodostojna priča sijaja Očetove ljubezni do nas. Kaj nama še pove dejstvo, da je bil Jezus povzdignjen na križ?
Antični križi so pogosto namesto latinskega napisa INRI, kar pomeni Jezus Nazarečan judovski kralj, nosili besede: Kralj slave. Gre za slavo ali težo, moč ali kakovost ljubezni, ki prav takrat, ko jo mi zaničujemo in pohodimo, pokaže, da ima svoje korenine v Bogu, in da prihaja od zgoraj. Teža ali slava Jezusove ljubezni se pokaže še posebej takrat, ko je zavržen in zanikan. Kljub temu ostaja svoboden in se ne odreče ljubezni.
Jezus sam pravi, da ni mogoče priti v nebesa, če se prej ne spustimo v krhkost vsakdana. Povzdignjen križ kaže, da se je Bog spustil k nama in se nama izročil in podredil do te mere, da ga midva lahko izdava, poteptava in zanikava. Ko je poteptan in zaničevan, Jezus ohranja svojo božanskost. In prav s tem pokaže, da tudi najina človeškost lahko izžareva Božji sijaj. Jezus prav v teh trenutkih pokaže, kako biti človek, ki v celoti živi iz ljubezni, da bi premagal sovraštvo, da bi se cel svet lahko vrnil k Bogu in tudi sam izžareval Božjo navzočnost. Tudi za naju ni druge možnosti približevanja k Bogu kot ta, da se spustiva in podrediva, da bo lahko Božja ljubezen zažarela. Ko sv. Frančišek Asiški govori o popolnem veselju, ali ko sv. Ignacij govori o tretji stopnji ponižnosti, govori prav o tej skrivnosti: biti s Kristusom v ponižanju, preganjanju, zaničevanju, da tako lahko na druge izžareva Božja ljubezen. Le Bog je tisti, ki daje, da človeškost v tem svetu postane prostor, kjer se razodeva njegov sijaj. Zato Janez govori o moči od zgoraj, Pavel v pismu Efežanom pa o milosti. Oba velika moža kažeta na dejstvo, da je v Jezusu Bog samega sebe podaril, dal v milost tebi in meni in vsem. In prav v tem daru lahko znova najdeva moč in lepoto svoje človeškosti.
V tem smislu je pomemben še en stavek iz Janezovega evangelija: „Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu“ (Jn 3,21). Ravnati po resnici je semitski izraz, ki se nanaša na spolnjevanje zapovedi. Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A pri tem je pomembna še ena podrobnost. S tem, da spolnjujeva zapovedi, še nimava nobenih posebnih zaslug. Sva pa deležna Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevava zapovedi, nama Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen do vsakega izmed nas. To pomeni, da nama zapovedi pomagajo, da v sebi spet odkrijeva tisto človeškost, ki jo je razodel Jezus. Midva in vsi smo poklicani, da tako zaživimo svojo človeškost, kot jo je živel Jezus. Če je Bog izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil ljudem, do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, pa si ni pustil iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas, potem lahko tudi midva uzreva Božji sijaj, če sva podrejena svojim bratom in sestram, ne da bi se pustila zvezati krivičnosti in hudobiji. Zate in zame je to mogoče le, če bova svoj pogled trdno uprla v Jezusa, ki je kot človek priča takšne močne, ranjene in strastne Božje ljubezni do vsakega izmed nas.