Center kardinala Paula Legerja v Kamerunu

YAOUNDE (četrtek, 19. marec 2009) – V prestolnici Kameruna od leta 1972 deluje Center kardinala Paula Leger-a za rehabilitacijo prizadetih. Center je ustanovil kardinal Paul Leger, nadškof v Montrealu v Kanadi, ki se je leta 1968 preselil v Kamerun in tam deloval kot misijonar. Od leta 1978 Center upravlja ministrstvo za zdravstvo. V Centru poleg zdravstvenih uslug delujejo razne poklicne delavnice, kjer se mladi usposabljajo za samostojno življenje.
Svetega očeta je po prihodu v Center najprej pozdravil minister, nato škof Joseph Gida, ki je pri škofovski konferenci zadolžen za pastoralo zdravstvenih delavcev.
Sveti oče je na začetku svojega govora s posebno občutljivostjo pozdravil prisotne prizadete, ki nosijo težo bolezni in trpljenja. Vpričo trpljenja, bolezni in smrti je človek v skušnjavi, da zaradi bolečine, kot Job z bolečino krikne zakaj trpi. Tudi Jezus je pred smrtjo sredi največjega trpljenja vzkliknil, zakaj trpi. Ko trpljenje narašča in se bliža smrt, nekateri celo podvomijo v Boga. Job pa se je v trpljenju vedno jasno zavedal, da je Bog prisoten. Njegov krik ni bil krik upora, ampak je iz globine trpljenja prihajalo na dan zaupanje.
Pred velikim trpljenjem ostanemo brez besed, je nadaljeva papež, in takrat spoštljiv in sočuten molk, nasmeh, pogled pogosto več povedo kot dolgi govori. Tako izkušnjo so pod križem imeli Marija, učenec Janez in Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ. Zgodovina nas torej spominja, da je Simon iz Cirene, ki je bil po poreklu Afričan, pomagal Sinu človekovemu v njegovem trpljenju. Simon iz Cirene ni vedel, da je pomagal svojemu Odrešeniku. Preprosto je bil primoran pomagati mu. Lahko rečemo, da je vsak Afričan ćlan Simonove družine in je poklican, da pomaga Kristusu nositi križ, da bo z Njim tudi vstal. Ko zremo kako je bil Jezus ponižan, gledamo njegovo obličje na križu in prepoznavamo grozovitost njegovega trpljenja, v veri lahko odkrijemo bleščeče obličje vstalega Gospoda, ki nam pravi, da trpljenje in bolezni nimajo zadnje besede v našem življenju. Molim, je nadaljeval papež, da bi mnogi Simoni iz cirene prišli k vaši bolniški postelji. Od vstajenja do danes so se mnogi z vero in upanjem obrnili k Odrešeniku ljudi in prepoznali njegovo prisotnost sredi lastnih preizkušenj.
Kot zgled takšne vere in zaupanja je sveti oče navedel primer svete Terezije Avilske, ki je svoj samostan priporočila priprošnji sv. Joževa in sama ozdravela na svetnikov god. Ta je v svojih spisih zapisal, da se ni nikoli zastonj priporočila svetemu Jožefu, ker ji je bilo preprosto nerazumljivo, kako je ne bi uslišal on, ki je bil na razpolago Kraljici angelov in se je moral v času Jezusovega otroštva spoprijemati z vsemi mogočimi težavami in da mu je bila Božja Mati za vse to neizmerno hvaležna. Tisti, ki nima nikogar, je še zapisala sveta Terezija Avilska, naj si izbere svetega Jožefa za svojega učitelja molitve in se ob tako čudovitem utelju ne bo zmedel. Tudi mi si ga izberimo kot svojega učitelja molitve, zlati vi, ki strežete bolnim. Ko strežete bolnim vršite dejanja ljubezni, ki jih Bog prizna na poseben način Bolan sem bil in ste me obiskali. Sicer pa je vsak človek, ki je ustvarjem po Kristuovi podobi in sličnosti, je zaključil papež svoj nagovor, poklican, da je blizu svojemu bližnjemu.