Duhovna misel patra Viljema Lovšeta: Srce je kraj češčenja Boga
DUHOVNA MISEL (sobota, 14. marec 2009, RV) - „Moje oči so vedno uprte
v Gospoda“, pravi psalmist. Pod tem vidikom sva danes povabljena, da v srcu sprejmeva
in razumeva smisel maše. Obrniva svoj pogled v Gospoda, da bova lahko v vsakem dogodku
iskala in našla njegove sledi. Vse zato, da bi lahko hodila za njim in bi ga lahko
spoznavala. V vsaki misli iščiva Božjo iskro, ki naju privlači k njemu in nama odpira
prostor, da ga bova lahko videla in gledala iz obličja v obličje. S pogledom, uprtim
v Gospoda, izražava napetost srca, ki se ne izgubi v stvareh, ampak išče njihov smisel. „Bog
je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina“ (prim. Jn 3,16). Ta vrstica
pred evangelijem dobro izraža vsebino izkušnje. Kako naj z veseljem izpolnjujeva Božje
besede in zapovedi, če v njih ne uspeva odkriti Njega, ki nama podarja samega sebe?
Kako se moreva odpreti njegovemu veselju, če ne zaznavava, da so vse njegove besede
in vse njegove zapovedi izraz dejstva, da nama Bog v sinu Jezusu podarja samega sebe?
Kako bova zmogla svojo človeškost živeti na tak način, da bo izžarevala tisto Božjo
ljubezen, o kateri vse zapovedi govorijo? Odlomek iz 2 Mojz nama predstavi deset
zapovedi ali deset Božjih besed. Bog začne svoj govor z besedami: „Jaz sem Gospod,
tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.“Govori
znotraj izkustva že znanega in priznanega odnosa, znotraj izkušnje zaveze, ki je ljudstvu
omogočila spoznati Božjo dobrotljivo ljubezen. Božje besede, ki so izrečene znotraj
te izkušnje ljudstva, odmevajo in sežejo do srca. Kakor hitro ta izkušnja oslabi,
se besede skalijo in srce s težavo prepozna, da so resnične. Zato jih hitro zapusti
in se obrne stran od njih. Toda če izkustvo zaveze z Bogom ohranjava v svojem srcu,
da je močno in živo, potem se zgodi, kar pravi psalm: „Gospodova postava je popolna,
poživlja dušo. Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.“ Zato bi
morala midva svoje srce ves čas vzgajati v tej notranji drži. Bog, ki je popoln, celosten
in neokrnjen, naju naredi popolna, neokrnjena in poštena. Bog, ki je resnica, tudi
nama omogoča resnicoljubnost. Bog, ki je poštenost, tudi nama daje poštenost. Posledično
najdeva moč, ker sva celostna, modrost, ker sva resnicoljubna, in veselje, ker sva
poštena. S tem sodelujeva in sva deležna Božjega življenja, tega, kar je Bog. To je
zadnji in najgloblji smisel zapovedi: da tvoj in moj duh živita iz Božje ljubezni
in moči ter mu postajata podobna. Graditev templja je namigovala na to izkušnjo.
Pri gradnji templja so lahko obnovili svoje izkustvo Boga. Toda Jezus, ki predstavlja
najbolj živo pričo izkustva Božje ljubezni, ob pogledu na tempelj, ki nič več ne ustreza
svojemu cilju, postane besen. Dobro se zaveda, da je z Božje strani napočil čas, da
pokaže na nov tempelj, tisti dokončni, ki ga niso naredile človeške roke. V njem bo
Božja navzočnost sredi njegovega ljudstva lahko v polnosti, korenito in dokončno izžarevala.
Nič več ne bo podvržena spremembam. Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce
denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo
njegovo lastno telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega
kot sprejemanje ponujene Jezusove Božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo,
kakor je zapisal evangelist Janez. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor
Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj,
da omogočajo izžarevanje te človeškosti, božje človeškosti, v tebi in v meni. Božja
ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi
in znotraj človeškosti. V tem je vsebovana vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega
odrešenja. V tem smislu lažje razumeva, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško
srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra
dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni
do nas. Le na tak način tvoje in moje srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo
interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev
veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje
obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. O tem govori
Pavel Korinčanom. Predstavi jim dramo spoznanja in življenja. Govori o norosti in
slabotnosti. O križanem Kristusu, ki je Božja moč in modrost. Opisuje tudi mojo
in tvojo dramo. Nenehno sva razpeta med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega
Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez
izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva najinemu srcu, ne bova nikdar sposobna
zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki naju v življenju mučijo
in onemogočajo, da bi najina človeškost zažarela. Zato reciva vsak svojemu srcu: „moje
oči so vedno uprte v Gospoda.“