Duhovna misel za 2. postno nedeljo: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?
DUHOVNA MISEL (sobota, 7. marec 2009, RV) – Pred desetimi dnevi smo
začeli postni čas. Cerkev, ki sledi evangeljski pedagogiki, že čuti potrebo, da naju
opogumi in spodbudi. Strah jo je, da bi strogost in ostrina postnega časa tvoje in
moje srce ohromila, ne pa utrdila. Vstopni spev v mašo naju spodbuja s psalmistovimi
besedami: „Tebi pravi moje srce: 'Iščite moje obličje!' Tvoje obličje, Gospod, iščem.
Ne skrivaj svojega obličja pred mano!“ (Ps 27,8-9). Evangelij pa nama pokaže Jezusovo
obličje, ki žari in je čudovito. Kakor da bi bile človeške oči usposobljene, da vidijo
onkraj Jezusovega videza in zunanjosti. Kakor da se nama pokaže neizrekljiva lepota
in božja globočina, ki nama je skrita in hkrati za vse nas življenjskega pomena. In
vendar se nič ne odvija tako, kot si mi predstavljamo. Če se ikonografi ne bi poglabljali
v zrenje evangeljskega odlomka, ne bi mogli nikdar naslikati prizora s prestrašenimi
in zgroženimi Jezusovimi učenci, ki jih je pred Jezusovo žarečo Božjo lučjo vrglo
ob tla. Peter je sicer izjavil, da je lepo biti navzoč, a besedilo razloži, da je
bil na smrt prestrašen. Ob Jezusu sta se pojavila še Mojzes in Elija, ki sta se z
njim pogovarjala o njegovi smrti, kakor pravi evangelist Luka. Čemu takšen dramatičen
opis? V Markovem evangeliju je odlomek o spremenjenju na gori Tabor postavljen
v središče pripovedi. Jezusa je Peter pravkar prepoznal kot Božjega sina. Jezus pa
je učencem še isti hip povedal, da bo On sam mesija na tak način, da bo mnogo trpel,
bo ubit in potem obujen od mrtvih. A ne le to. Opozoril jih je: Če je učiteljeva pot
takšna, naj si ne predstavljajo, da bi sami hodili po kaki drugi poti. „Če hoče kdo
hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj“ (Mr 8,34).
Dodal je tudi: „Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili
smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva“ (Lk 9,27) prihajati z močjo. Vse
izročilo enoglasno trdi, da so to moč videli Peter, Jakob in Janez na gori. Isti možje
bodo videli tudi Jezusovo okrvavljeno in pretepeno obličje, ki ga bo v Getsemanskem
vrtu stiskalo trpljenje. Učenci so na gori Tabor videli Jezusovo preobraženo obličje
zato, da bi se ga naučili prepoznati v mukah njegovega trpljenja, ko niso zmogli gledati
čez to, kar se je videlo, in so videli le njegovo iznakaženo človeško obličje, ne
pa njegovega preobraženega Božjega obličja. Evangeliji in celotno cerkveno izročilo
obe izkušnji med seboj tesno povezujejo. Zakaj? Kakšen je smisel tega? Menim,
da je odgovor mogoče iskati v neizogibni dramatični razsežnosti ljubezni. Mi si ljubezen
predstavljamo preveč blaženo in nerealistično kot nekaj filmsko posladkanega. Podobno
kot, da bi želeli živeti ljubezen izven življenja in brez njega, kakor sanje, ki jih
ne moreš živeti. Bog pa samega sebe pokaže kot ljubimca, ki je tako vključen v življenje,
da nikdar ne pobegne. Vedno nam zagotavlja življenje, ljubezen, spoštovanje. Vedno
in v popolnem izobilju. Kot pove glas na gori Tabor, je Oče zelo vesel Jezusa
zato, ker bo pokazal njegovo ljubezen do ljudi. Pokazal jo bo tako korenito in
absolutno, da bo pri tem zastavil vse svoje življenje in tudi smrt. In prav smrt bo
dokončna zmaga ljubezni kot vir življenja za vsakega, ki jo prizna in sprejme. Naša
drama pa je v tem, da se niti Jezusu ne pustimo prepričati, da je Božja ljubezen res
za nas. Ne verjamemo mu, da je njegova ljubezen za nas resnično življenje. Ne zaupamo
mu, da to ljubezen lahko živimo v vsakodnevnem življenju. Mi pa bi radi, da nas Bog
s svojo ljubeznijo naredi blažene, ne da bi mi zastavili in uporabili vse svoje življenje
v ljubezni do vseh, da bi tako njegova ljubezen sijala vsem. Kakšna norost! S
povabilom, naj se spreobrnemo, postni čas želi doseči prav to, da bi se odprli Božji
ljubezni v Jezusu, ki tako lahko postane zate in zame vir in merilo življenja. Močno
doni krik sv. Pavla: „Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu
Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?“
(Rim 8,31-32). Kako resnično. Toda ali zveni resnično tudi tvojemu in mojemu srcu?
Ali sva že tako močno in resnično doživela Jezusovo ljubezen, da se lahko v njej najdeva
tudi v trenutkih, ko je zahtevna in zaradi nje trpiva preganjanje in bolečino? Ali
že imava Pavlovo gotovost? Ko poskušava hoditi za Jezusom in uresničevati njegove
besede, takrat tudi midva vstopava v veselje, ki ga ima Oče do njega. Veselje je v
tem, da uživava življenje, ki je v celoti postalo ljubezen. Nočeva nobenega drugega
življenja, kot tistega, ki izvira iz in vodi v ljubezen, ki je sposobna ogreti naše
obraze, da zažarijo. Če vidiva sijati to luč, potem pomeni, da je Bog z nami, in da
svet lahko izžareva njegovo navzočnost.