V postu smo povabljeni motriti in odkrivati, kako je vstali Gospod premagal človeško slabost

MEDITACIJA (nedelja, 1. marec 2009, RV) – V sredo, na pepelnico smo z zelo zgovornim obredom pepeljenja stopili v postni čas. Duhovnik nas je med pepeljenjem spominil, da smo prah in da se bomo v prah povrnili, ali pa je nad nami molil starodavno krščansko spodbudo, spreobrni se in veruj evangeliju. Oba obredna obrazca nas uvajata v bistvo posta, da je namreč post čas, ko premišleno dajemo prednost življenju in se odločimo za življenje, ki se ne bo končalo v prahu, ampak v vstajenju. spodbuda k spreobrnjenju in k življenju po evangeliju nas še bolj neposredno spodbuja, da naj v veri v evangeljske vrednote iščemo pot k vstajenju, ki ga v tem življenju živimo kot veselje ob spolnjevanju Božje volje, kar v nas krepi notranjo gotovost in smelost za dobro. Kristjani že iz izkušnje vemo, da je vera v Kristusovo in naše vstajenje neizrekljiva moč, ki je močnejša od smrti in vseh človeških mejnih razsežnosti.
Postni čas je torej štirideset dni dolgo obdobje cerkvenega leta, ko se kristjani pripravljamo na največji praznik odrešenja, na praznik Kristusovega vstajenja. V postu smo torej povabljeni, da v luči velikonočne noči motrimo in odkrivamo, kako je vstali Gospod zmagal nad človeško slabostjo, nad človeško zavestno in podzavestno hudobijo, nad skrivnostnim čarom usmerjanja človekovih sposobnosti v rušilnost, uničevanje življenja in celo zanikanje obstoja Boga in njegove Vsemogočnosti. In končno, v postu smo povabljeni, da premišljujemo, kako je vstali Kristus premagal samo smrt.
Postni čas je bolj kot odpoved nečemu, odpoved očarljivosti zla, je skrbno in modro iskanje poti iz blokiranih, zaprtih stanj in občutka nezemožnosti, v življenje v večji svobodi. Sveti Pavel je prav gotov med največjimi učitelji, kako živeti postni čas. Zase pravi, da je vedno živel v veri v vstalega Gospoda. Zanj je bilo vstajenje trajna spodbuda in navdih, kako presegati vsa končna stanja, človeške slabosti, kako se do krvi boriti z zlom v sebi in okrog sebe, kako se spopadati vladarstvi zla in s samim začetnikom zla, da bi se v njem naselila moč vstalega Kristusa. Zanj je bil post vstajanje od smrti, strganje starega kvasu, da bi postal svoboden sprejeti isto moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Ko v svojih pismi zapiše, da kadar je slaboten, je močan v Kristusu, v bistvu opiše svojo izkušnjo priznati lastno nemoč sredi določenega stanja in verjeti ter upati na božjo pomoč. Za apostola narodov je bil post še na poseben način čas smelosti, kajti samo smel človek je lahko zapisal, da vse premore v Njem, ki mu daje moč.
In kakšen naj bo naš post na pragu tretjega krščanskega tisočletja, ko smo poklicani, da odrinemo na globoko?! In kako naj v krščanskem postnem duhu odgovorimo na sedanjo gospodarsko in duhovno krizo?
Odgovor na gospodarsko krizo se ne sme ustaviti v opravičevanju nemoči, češ, kriza je tako velika, da ni mogoče kaj storiti. Znamenje pravega poraza pa je nemočno dviganje rok. V kriznih razmerah smo kristjani še posebej poklicani, da pokažemo na vzroke krize, na krivice, na pohlep, ki je privedel v krizo in pokažemo pota iz takega blokiranega in krivičnega stanja. Prvo, kar je v času krize potrebno, je to, da začnemo popravljati krivice, ki so na našem dvorišču, ker te lahko odpravimo. Tu ni prostora za izgovarjanje.
Današnja in tudi sicer vsaka duhovna kriza, je vedno pomembna tema postnega časa. Krščanski post je po svoji naravi odpiranje duhovni razsežnosti človeka, še bolj pa krščanskega sporočila. Prvi pokazatelji duhovne krize so duhovna otrplost, brezbrižnost za lastno prihodnost in poganska predanost v usodo. In na tej točki post postane iskanje odgovorov in poti, kako iz duhovne krize.