Navkljub napredku genetske znanosti v genomu ne moremo najti duše

VATIKAN (sreda, 25. februar 2009, RV) – Minuli petek je na mednarodnem kongresu Nove meje genetike in nevarnost evgenetike, ki ga je pripravila Papeška akademija za življenje, predaval tudi profesor genetike iz Papeške katoliške univerze v Santiagu v Čilu Manuel Santos. Dejal je, da navkljub napredku genetske znanosti duše ne moremo najti v genomu, saj je človeško bitje bolj kompleksno od njegove biologije. Za tiskovno agencijo Zenit je profesor spregovoril o novih mejah medicine zadnjih desetih let, od kar je bil odkrit človeški genom. Na novinarsko vprašanje, kakšne so posledice odkritja človeškega genoma za znanost, Santos pojasnjuje, da glede na vse informacije, ki jih danes imamo, zahvaljujoč odkritju genoma, vemo veliko o genskem stanju človeka. To nam pomaga, da več vemo o občajnih značilnostih človeka, pa tudi o patologijah in boleznih. Vendar pa pri vsem tem znanju o genomu obstaja tudi nevarnost, ki jo v etiki poimenujemo redukcionizem, kar ponazarja mišljenje, da se vse nahaja v genih. To pa ne vključuje duhovne ali filozofske razsežnosti, ki jo ljudje prav tako imamo. Ljudje imamo naravo, ki je veliko bolj kompleksna od bilološkega dela, zatrjuje Santos. So ljudje, ki so želeli najti genetski dejavnik za duha ali dušo, ki pa ga ni bilo mogoč odkriti, saj je ta drugačne narave. Tako genetska znanost po njegovem mnenju ne vidi celote človeškega bitja, ampak le njegov biološki del. Obstajata dve variaciji, ki sta v interakciji in vplivata na okolje. Če je naprimer otrok rojen brez rok, po Santosovih besedah ni nujno, da je do tega prišlo zaradi genetske težave, ampak zaradi tega, ker je mati med nosečnostjo jemala zdravila, ki so vplivala na razvoj ploda. V celoti to ni genetski probem, ampak je problem okolja, prav tako pa ne smemo pozabiti tudi na obstoj genskih mutacij. Na vprašanje, kako glede na nov položaj medicine in nove izzive 21. stoletja, po desetih letih, odkar je bil odkrit genom, profesor genetike odgovarja, da se je medicina spremenila. Danes obstaja genomska medicina. Koristne so bile ugotovitve, da obstajajo geni, ki v sebi nosijo predispozicijo neke bolezni, kot je naprimer povečan krvni tlak, bolezni srca in ožilja, srčni infarkti in mnoge druge. Če se v zgodnjih fazah življenja odkrije, da je neka oseba dovzetna za katero od bolezni, se zanjo lahko oblikuje načrt, kako preprečiti napredovanje bolezni. S poznavanjem genetske sestave posameznega človeka lahko napredna medicina razvije specializirano zdravilo za vsakega bolnika. Vendar pa profesor vidi velik problem v delitvi človeškega bitja na biološko in duhovno dimenzijo. Znanost naj bi po prepričanju nekaterih imela velik vpliv na človeško mišljenje, zmožna pa naj bi bila celo rešiti vse teževe. A po Santosovem prepričanju nas takšno prepričanje odmika od realnosti. Realnost je namreč ta, da znanost zavzema le biološki del, drugi del pa predstavlja psihološki fenomen človeka, ki pa je zunaj biološko znanstvenega teritorija. Nemogoče je namreč določiti, kje se nahaja duša. V pogovoru za Zenit je Santos izpostavil tudi gensko diskriminacijo. Pri tem je opozoril na usodo mnogih otrok z Downovim sindromom, ki so jih pokončali že v maternici njihovih mater. To kar je posebej pomembno, poudarja profesor, je izobraževanje v najzgodnješih fazah. Otroke je treba od vsega začetka učiti živeti z ljudmi, ki so drugačni. Če so tolerantni, ker so živeli z drugačnimi od sebe, potem bodo kot odrasli tudi mnogo bolj strpni do tistih, ki imajo genske okvare, meni Santos. Po njegovem mnenju bi bilo na področju medicinske znanosti potrebno promovirati celostno vizijo človeškega bitja. Potrebno je biti iskren in povedati, da zgolj biološki pogled na človeka ne zadošča, ampak je potrebno v obzir vzeti človeka kot celoto, tudi njegovo duhovno dimenzijo. Nekateri imamo vero, drugi ne, zaključuje profeser genetike, če pa hočemo živeti drug ob drugem, se moramo najprej spoštovati.