Bog naju upodablja. Duhovna misel p. Viljema Lovšeta.

DUHOVNA MISEL (sobota, 21. februar 2009, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. V evangelijih ni običajno, da tisti, ki pridejo Jezusa nekaj prosit, potem molčijo. V današnjem evangeliju hromi človek in njegovi nosači ne izrečejo nobene besede. Niti pred niti po ozdravljenju. Hromi človek je simbol vseh nas. Današnja maša v njegova in tudi v tvoja in moja usta polaga besede 13 psalma: "Gospod, zaupam v tvoje usmiljenje, moje srce naj se raduje tvoje pomoči. Naj ti pojem hvalo, ker si mi izkazal dobroto" (Ps 13,6). Ne pozabiva, kako se psalm začne: "Doklej, GOSPOD, me boš vedno pozabljal? Doklej boš skrival svoje obličje pred mano?" (Ps 13,1). Dobro opiše človekov položaj. Ali bi tudi ti lahko izrekel pravkar prebrane besede? A psalm ne ostane samo pri človeku. Zelo dobro opiše tudi Božji poseg v najino korist.
V evangeliju je temeljnega pomena stavek: Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Sin, odpuščeni so ti grehi!« Evangelist hoče pritegniti najino pozornost preko tega, kar se vidi na zunaj. Jasno je, da so hromega prinesli zato, da bi bil ozdravljen. Ves prizor je zgrajen na odločitvi prijateljev hromega, da dosežejo svoj namen. Celo streho so odkrili, da bi prišli do cilja. Skratka, storijo vse, kar morejo, da svojega varovanca lahko prinesejo pred Jezusa.
A Jezus se ne odzove takoj na njihovo nujo. Nepričakovano jim pokaže neko drugo nujo. O tej nuji govori vera, ki jo je Jezus opazil v njih. Draga poslušalka, cenjeni poslušalec, ali veš, kaj je Jezus opazil v njih? Katero potrebo? Ta potreba mu jo omogočila, da jim je pokazal, kdo v resnici je. Poskušajva dojeti skrivnost tega prizora.
Pomagajva si s prvim berilom iz 43. poglavja Izaijeve knjige. Prerok opisuje Gospoda, ki ljubi Izrael. "Ljudstvo, ki sem ga zase upodóbil ... Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov". Celotno poglavje je nabito z dokazi močne in neusahljive Božje skrbi in nežnosti do njegovega ljudstva. Bog ljudstvu, torej tudi tebi in meni, govori: "drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim. Jaz sem s teboj." Božja ljubezen do naju se kaže v tem, da se ne spominja najinih grehov in izbrisuje najine prestopke. To ne pomeni, da pozabi grehe. Dejstvo, da se ne spominja grehov, je znamenje, da naju je njegova ljubezen dosegla. Podarja nama svojo intenzivnost in naju vključuje v svojo življenjsko dinamiko, v svojo neskončno ustvarjalno moč.
Ko govori o ljudstvu, ki ga je zase upodobil, s tem misli na ljudstvo, ki ga je spravil s seboj. Misli na ljudstvo, ki ga nenehno osvaja in priteguje k svoji ljubezni. Ljudstvo, za katerega hoče, da bi živelo v njegovi ljubezni in iz njegove ljubezni in spoštovanja. Midva kot človeka lahko dojameva, da je Bog sam v sebi preprosto in v celoti nekdo, ki je na najini strani in v najino korist. Je Bog, ki naju ljubi tako močno, da se ne utrudi v svojem hotenju, da bi nama omogočil zaživeti v in na podlagi svoje Ljubezni. Ah, še to. Bog nima nobene potrebe, da bi se z nama spravil. Midva sva potrebna sprave z njim. Bog ne more biti vesel, dokler ne vidi, da sva se spravila z njim. Na podlagi tega lažje razumeva, zakaj vsakemu človeku in tudi nama Bog prihaja naproti. O njegovem prihajanju naproti človeku govori celotno sveto pismo.
Jezus pri ozdravljenju hromega deluje prav kakor Bog, ki upodablja in oblikuje svoje ljudstvo. Bog naju v Jezusovi ljubezni končno doseže s svojo resnico. Omogoča nama, da zajemava iz Očetove ljubezni in spoštovanja ter živiva znotraj nje. Hvala in zahvala, ki jo izraziva Bogu potem, ko sva v Jezusu ozdravljena življenjske ohromelosti, je izraz hvaležnosti za ljubezen, ki se naju je dotaknila in naju ozdravila. Zahvala poveča in izžareva Očetovo ljubezen, ki lahko postane temelj najinega življenja in življenja vsega sveta. Prav Jezus je tisti, ki nama in vsemu svetu kaže Očetovo ljubezen, ki naju upodablja in oblikuje.
Psalm med berili tudi v najinem imenu prepeva: "Blagor mu, ki misli na slabotnega, Gospod ga bo rešil na dan nesreče. "
Antični grški prevod pravi, blagor mu, ki razume ubogega in bednega. Slaboten ni le tisti, ki je bolan in v potrebi. Slaboten ni le ta, ki ga morajo na nosilih prinesti pred Jezusa. Slaboten je prav Sin človekov, Jezus, ki se je odrekel vsakršni oblasti in veličini, da bi lahko vse in vsakogar posebej povabil v sožitje s seboj. On naju ne zapusti, niti takrat, ko ga midva zapustiva. On naju ne zavrže, niti kadar ga midva zavrževa. On se ne utrudi in ne preneha upodabljati tebe in mene in vsakega. Če sva pozorna na Jezusa in nama je pri srcu, bova v moči njegove navzočnosti lahko prečkala vse nesreče. Ni takšne nesreče, ki bi naju lahko ločila od Njega in najinih bratov in sester. Vse Božje delovanje v svetu teži k temu, da tebe in mene in vsakega človeka oblikuje in upodablja v Kristusu, po njem in zanj. O tem nama govori današnji evangelij. Veseli se skupaj z menoj.