Dallapiccola o odnosu med znanstvenim napredkom in etičnimi načeli
RIM (sreda, 18. februar 2009, RV) - Čeprav se mnogim otrokom z downovim sindromom
zanika pravica do življenja in je downov sindrom pogosto povod za veliko število splavov,
bi se odkritje kromosoma, ki povzroča to bolezen, še vedno lahko štelo za velik uspeh,
pravi profesor Bruno Dallapiccola, ki poučuje genetiko na rimski univerzi La Sapienza.
Splet strokovnih vprašanj, ki jih zastavlja odkritje franscoskega znanstvenika Jérôme
Lejeune, ki je odkril dodaten kromosom, ki povzroča downov sindrom, je bil včeraj
del razprave, na tiskovnem uradu Svetega sedeža ob predstavitvi mednarodnega kongresa,
ki bo 20. in 21. februarja potekal v Rimu, na Papeški akademiji za življenje, na temo
Nove meje genetike in nevarnost evgenetike. Profesor Bruno Dallapiccola je
za tiskovno agencijo Zenit govoril o odnosu med znanstvenim napredkom in etičnimi
načeli, ki temelji na primeru Lejeunejevega odkritja pred 50 leti. Francoski znanstvenik,
ki je živel med letoma 1926 in 1994 je za svoje odkritje leta 1959 prejel veliko mednarodno
priznanje, nikoli pa ni dobil Nobelove nagrade za medicino in nekateri to pripisujejo
njegovim etičnim stališčem, zlasti njegovemu nasprotovanju splavu. Papež Janez Pavel
II ga je imenoval za prvega predsednika Papeške akademije za življenje. Njegovo odkritje
je bilo velikega pomena, vendar pa ima tudi negativne rezultate, saj danes velika
večina otrok z downovim sindromom umre še pred rojstvom. Monsignor Ignacio Carrasco
de Paula, rektor Papeške akademije in eden od včerajšnjih govornikov, je spomnil na
svoje osebno prijateljstvo z znanstvenikom in dejal, da Lejeune ni nikoli obžaloval
svojega odkritja. Etično delovanje je mogoče, je poudaril rektor in ob tem navedel
primer rimske bolnišnice Gemelli, kjer zdravljenje dejansko poteka po etičnih načelih.
V tej bolnišnici se po njegovih besedah rojevajo tudi otroci z downovim sindromom
in zahvaljujoč njihovim izboljšanim življenjskim pogojem bomo lahko reševali probleme
s katerimi se morajo soočati. Dallapiccola je spomnil na to, kako so bili otroci z
downovim sindromom pred časom preganjani in zapostavljeni, ampak sedaj, 50 let kasneje,
nadaljuje Dallapiccola, otroci uspejo doseči samostojnost, o kateri prej ni bilo mogoče
sanjati in se tudi uspešno vključujejo v družbo. K temu uspehu je nedvomno prispevalo
tudi odkritje francoskega znanstvenika. Danes, navljub temu, da v nekaterih državah
več kot 90% otrok z downovim sindromom splavijo, profesor opozarja, da vsako leto
sreča 10 do 20 novih družin, ki otroke z downovim sindromom lepo sprejmejo. Dallapiccola
je svoje razmišljanje zaključil s spominom na obisk pri znanstveniku v Parizu leta
1963, kjer je Lejeune rekel, da se je z njegovim odkritjem, v zgodovini spremenilo
nekaj pomembnega in da tega ne smemo obžalovati.