Kardinal Tarcisio Bertone: Glavne smernice učiteljstva papeža Benedikta XVI.

VATIKAN (nedelja, 1. februar 2009, RV) – Pred dnevi smo poročali o 60. obletnici Rimskega krožka. Ob tej priložnosti je članom na temo Glavne smernice učiteljstva papeža Benedikta XVI. predaval vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Po tem, ko je govoril o sedanjem papežu in II. vatikanskem cerkvenem zboru, je prešel na temo Služabnik edinosti. Ta nadnaravni vidik utemeljuje in prav tako podpira trenutne papeževe namene za spravo in edinost znotraj katoliške Cerkve in ekumenizem, vztrajen dialog z drugimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Da bi razumeli razloge po tem hrepenenju, se je potrebno ustaviti ob homiliji, ki jo je imel papež med slovesno sveto mašo ob začetku pontifikata. Na Trgu sv. Petra je takrat Benedikt XVI. dejal, da je izrecna naloga pastirja klic k edinosti. Razlagal je evangeljsko priliko o čudežnem ulovu rib in dobesedno dejal: dasi je bilo toliko rib, se mreža ni raztrgala. Skoraj s prosečim glasom je nadaljeval sveti oče: Žal, Gospod, sedaj pa je raztrgana. In je nadaljeval: Vendar ne, ne smemo ostati žalostni. Veseli zaradi tvoje obljube, da nas ne boš razočaral, bomo naredili vse kar je v naši moči, za dosego edinosti, ki si nam jo sam obljubil. Cilj papeževih mnogih pozivov za spravo in edinost med katoličani je v tem, da bi zašili to raztrgano Kristusovo mrežo, ki je Cerkev. Kardinal Bertone je v tem kontekstu posebej mislil na pismo svetega očeta kitajskemu ljudstvu, ko je lahko prvič po večletni prisilni oddaljenosti kot Petrov naslednik ponudil bližino pastirjem in vernikom te Cerkve, da bi lažje stopili na skupno pot in nove evangelizacije. Podoben motiv je gnal papeža Benedikta XVI., ko je objavil motu proprij Summorum Pontificum, s katerim je sedaj več možnosti za rabo rimske liturgije, kot je bila pred reformo leta 1970, ki jo je uvedel papež Pavel VI. V pismu, ki spremlja motu proprij, je papež zapisal, da moramo danes usmeriti vse napore v to, da se vsem, ki si želijo edinosti, omogoči ostati v njej ali pa da jo zopet najdejo. Na isti liniji, je nadaljeval vatikanski državni tajnik, je tudi zadnje papeževo dejanje v prid štirim škofom, ki jih je leta 1988 brez papeškega dovoljenja posvetil škof Lefebvre, namreč, preklic odloka o izključitvi le-teh iz Katoliške cerkve. Sveti oče je dejal, da je to naredil iz očetovskega usmiljenja, saj so mu omenjeni štirje škofje nenehno izražali svoje trpljenje zaradi situacije, v kateri so se nahajali. Upam, je dejal papež, da bo ta moja gesta tudi njih spodbudila k izvrševanju nadaljnih korakov, potrebnih za uresničitev polnega občestva s Cerkvijo, ki bodo tako pričali o resnični zvestobi in o resničnem priznanju nauka in avtoritete papeža in II. vatikanskega koncila. Že za božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. je bil cilj doseganje edinosti med kristjani. Tudi Benedikt XVI. se s predstavniki pravoslavne Cerkve in drugih veroizpovedi na različne načine prizadeva za iskren dialog in občestvo. Posebej izstopa ravno prisostvovanje ekumenskega patriarha Bartolomeja I. pri liturgiji ob slovesnosti praznika sv. Petra in Pavla 29. junija preteklo leto v vatikanski baziliki. Ekumenski patriarh je tam imel homilijo. Benedikt XVI. je izrazil veselje, da se je lahko znova z njim objel v znamenje pozdrava miru in skupnega pričakovanja dneva unitatis redintegratio, popolnega občestva. Ekumenski patriarh se je vrnil v Vatikan, saj je na nedavni škofovski sinodi med molitvenim srečanjem v Sikstinski kapeli imel tudi zelo pomemben govor. Cerkev, pogosto pravi sveti oče, in celotno krščansko ljudstvo mora v svoji celovitosti sprejemati prvine oznanjevanja evangelija in katoliške tradicije, da bi mogla tudi v današnjem svetu razodevati močno duhovno prenovo. Za uspeh pri tej nalogi pa se ne sme nikdar oddaljiti od centralne točke, ki je Kristus. Kardinal Bertone je nato v naslednjem razdelku prešel ravno na osebo Jezusa Kristusa in dejal, da se je v naši dobi o Jezusu pojavilo veliko publikacij, tudi zato, ker je bilo povabilo sedanjega papeža spoznati Jezusovo resnično zgodovino in skrivnost odrešenja. Maja leta 2007 je izšla na primer papeževa knjiga Jezus iz Nazareta. Zanj je Jezus iz evangelijev zanesljiv zgodovinski lik, ki prepričuje vsakega človeka katerekoli kulture že, ki mu je blizu evangeljska pripoved. Kardinal je še dejal, da je Benedikt XVI. opozoril na to, da je potrebo nujno poudariti, da je Jezus, Božji Sin, postal človek zaradi našega odrešenja. On je preverljiva zgodovinska resničnost, oseba, s katero je poklican vsak človek, da se sreča.