DUHOVNA MISEL (sobota, 31. januar 2009, RV) - Današnje bogoslužje naju
vabi v okušanje tega, da sva obiskana. Bog je obljubil ljudstvu preroke, da bodo spregovorili
v Njegovem imenu. Na to naju spomni prvo berilo iz 5 Mz knjige. Že v hebrejskem izročilu
so to obljubo razumeli tako, da bo Bog poslal posebnega človeka. Jezus je predstavljen
kot vnaprej napovedani prerok, ki govori z oblastjo in jo izvaja tudi nad hudobnimi
duhovi. Ko je Jezus obudil mrtvega sina vdove iz Naima, so očividci presenečeno
vzklikali: „Velik prerok je vstal med nami. Bog je obiskal svoje ljudstvo.“ (Lk 7,16)
V stari zavezi sta le dva preroka obujala mrtve: Elija in njegov učenec Elizej. Jezus
je velik prerok. A ne zato, ker lahko obuja mrtve kakor Njegova starozavezna predhodnika,
ampak ker Njegova od Boga dana moč pričuje, da je Bog obiskal svoje ljudstvo. Božji
obisk kaže vso naklonjenost, ki jo ima do svojega ljudstva, vso Njegovo ljubezen do
naju in vseh, Njegovo celotno razodetje samega sebe nam ljudem. „Bog je obiskal
svoje ljudstvo“ ustreza Janezovemu izrazu, da je Bog postavil svoj šotor med nami,
svoje prebivališče (Jn 1,14). V Njem se pokaže vsa Njegova ljubezen do nas, vsa skrivnost
milosti in resnice v človekovo korist. Evangelist Marko poudarja, da Jezus govori
z oblastjo in ima moč nad hudobnimi duhovi. Njegova oblast ni kakor nekoga, ki govori
v svojem imenu, pa naj bo še tako velik. On ima vso oblast in sposobnost, da nam razodene
Božje obličje in Božje skrivnosti. Kakor pravi evangelist Janez: „Boga ni nikoli nihče
videl, edinorojeni Sin, ki je v njegovem naročju, on je razodel.“ (Jn 1,18) Oblast,
ki jo ima nad hudobnimi duhovi, je tolikšna, da ljudi osvobodi njihovega vpliva in
jim spet omogoči gledati Božjo luč. Ima oblast ozdravljanja in odpuščanja grehov,
kakor Marko opiše v pripovedi o ozdravljenju hromega (Mr 2). Jezus ima moč, da dokončno
razodene, kako se Bog približa človeku, kako nas ljubi ter kakšni sta njegova resnica
in milost nam v prid. Zakaj torej Jezus hudobne duhove utiša, ko razglašajo njegovo
veličino? Človek, ki ga je v kafarnaumski shodnici osvobodil hudega duha, razglaša:
„Vem, kdo si, sveti od Boga.“ (Mr 1,24); „Ti si Božji sin,“ (Mr 3,11) so vpili nečisti
duhovi; “Jezus, Sin Boga najvišjega,“ (Mr 5,7) vpije obsedenec iz poganske Geraze.
Po petem poglavju Marko v evangeliju spregovori o Jezusovih čudežih in ozdravljenjih.
Hudobni duhovni nič več ne spregovorijo. Odslej je samo Jezus tisti, ki trpi njihove
napade. Prav glavni napad hudih duhov med trpljenjem in smrtjo na križu bo vsemu svetu
odkril Jezusovo skrivnost. In sicer: Bog ljubi ljudi tako močno, Njegova ljubezen
izžareva in se dotika ljudi tako močno, da ozdravi njihove korenine in jih prenovi
kot Božje sinove in hčere, tako da niso nič več sužnji zdaj že poraženih hudobnih
duhov. Božja zmaga seveda ni takšna, kakor si jo predstavljamo ljudje. Morda prav
zato Jezus ni hotel, da ga hudobni duhovni razglašajo, dokler ni do konca pokazal,
kakšna je Božja pot in Božji način zmage nad lažjo in hudobijo. Jezus je torej
predstavljen kot prerok, kot tisti, ki ima oblast in moč nad hudobnimi duhovi. S tem
kaže tudi na skrivnost zaupljivega odnosa z Bogom Očetom. V trenutku spremenjenja
na gori Tabor je glas iz oblaka zaklical: „Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!“
(Mr 9,7) Jezus svoje poslušalce počasi uvede v to skrivnost in pokaže svojo moč. Jezusove
besede slišim, če spoznavam skrivnost Njegovega zaupljivega odnosa z Očetom. Očetom,
ki tako ljubi svet, da je poslal svojega Sina. Vsaka Njegova izgovorjena beseda in
storjeno dejanje kaže na zaupljivi odnos, ki ga ima z Očetom. Ko rečemo, da ima Jezus
oblast, da nas ozdravi, da iz našega srca izžene hudobne duhove, osvetlimo tudi skrivnost
Božje naklonjenosti do ljudi, za katere želi, da bi bili deležni Njegovih skrivnosti
in da bi z Njim delili veselje Njegove ljubezni.