Simpozij o Apostolski penitenciariji in zakramentu sprave

RIM (sreda, 14. januar 2009, RV) – Včeraj se je v Rimu začel dvodnevni simpozij z naslovom Apostolska penitenciarija in zakrament sprave, izpostavljeni pa so bili zgodovinski, pravni in teološki vidiki ter pastoralni pogled na zakrament spovedi. Simpozij, ki ga je pripravila Apostolska penitenciarija, je želel razširiti razumevanje zakramenta svete spovedi ter predstaviti naravo, zgradbo in delovanje penitenciarije ter osvetliti pastoralni pogled na spoved. Srečanje se je zaključilo danes z okroglo mizo, na kateri so sodelovali predstavniki raznih organov Rimske kurije, v katerih pristojnosti je zakrament sprave, gre za Kongregacijo za cerkveni nauk, Kongregacijo za bogoslužje in zakramente, Kongregacijo za duhovščino in Papeški svet za pospeševanje edinosti kristjanov.
Na simpoziju je sodelovala vrsta govornikov, med katerimi je bil tudi vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone. Uvodni govor pa je imel glavni penitenciar, kardinal James Stafford, ki je govoril o ontologiji odpuščanja ter sprave v Katoliški cerkvi. Kardinal je najprej poudaril, da so besede in jezik odpuščanja sorednjega pomena v skrivnosti krščanske sprave. To je bila že velika temátika v srednjem veku in v Dantejevi Božanski komediji, še posebej v zadnjih spevih o Vicah. Samo jezik nam sporoča o spravi med nami. Že sveti Avguštin je učil, da je zlo pomanjkanje dobrega. Zato vedno, kadar govorimo o odpuščanju, moramo govoriti tudi o ontološki pomanjkljivosti za dobro. Človeška svoboda namreč vključuje neskončen izziv za našo odgovornost. V teologiji sprave je v središču Kristusov križ, ker je prav križ največje nasprotje zlu. Ko sem dolgo premišljeval o tej odpuščanju in spravi, je dejal kardinal Stafford, sem se posebej ustavil ob tematiki, kako je Oče zapustil Jezusa, ko Jezus vzklikne, moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Nelogičnost greha je najbolj razvidna v logiki ljubezni Svete Trojice. Pa tudi skrivnosti pekla in sprave z Očetom ni mogoče razumeti le v luči čudovite izmenjave z Jezusom – da je namreč On trpel za nas – ne da bi se poglobili, da se je Jezus spravil z Bogom na Veliki petek in na Veliko saboto. On je ta dva dni vzpostavil logiko ljubezni v Sveti Trojici.
Po teh ontoloških in teoloških razmišljanjih o bistvu odpuščanja in sprave v Cerkvi, je kardinal Stafford v svojem predavanju podal zanimiv pregled, kako se je v zgodovini Cerkve služba sprave uvedla kot pravna ustanova. Prvi takšen urad je obstajal na dvoru papeža Benedikta II., ki je vladal v letih 684-685. Prava Apostolska penitencierija je bila ustanovljena med III. Lateranskim koncilom, leta 1179, v času papeža Aleksandra III., na katerem je bilo zbranih nad 300 škofov. Kardinal Stafford je nato opisal razvoj te ustanove vse do zadnje reforme leta 1988, v času papeža Janeza Pavla II.
Apostolska penitenciarija se od svoje ustanovitve ukvarja z dvema pravosodnima področjema, to je: zunanje – foro externo in notranje, osebno – foro interno. Zunanje področje je področje delovanja Cerkve, razsodbe Cerkve, pravni red izven Cerkve in področje pravnih sporov med raznimi pravnimi sistemi. Teologi in kanonisti pa so tekom stoletij zelo različno opredeljevali foro interno – osebno pravosodno področje. Nekateri so ga imenovali »področje, ki ga je treba brazdati, orati«. Bolj običajo pa ga opisujejo kot področje pokore, področje Božjega, sodba vesti, sodba duš na področju pokore, duhovno področje, spokorno področje in drugo.
Apostolska penitenciarija se torej ukvarja z dekadenco vsakdanjika, s človeško vsakodnevno slabostjo. Zato so papeži tej službi dali vrsto pristojnosti, kako človeško slabost zaustaviti, jo kaznovati in drugače preprečevati. Apostolska penitenciarija pa obravnava tudi večje slabosti, težje prestopke in pomanjkljivosti. Te imajo trojen vir, piše apostol Janez v svojem prvem pismu Telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedenje (1Jn 2,16). Zato je glavna naloga Apostolske peniteciarije, da osebe opomni na notranjo razsežnost kristjanovega življenja. Kristjani morajo namreč sami odkriti odtujenost vsakdanjega življenja v svetu, vkaterem so osrednji dejavniki, kot je pisal starogrški pesnik Sofoklej. Kristjani morajo tudi odkriti, da se v tem pogledu najbolj nenavadno ravna prav človek, ko prestopa vse meje in se podaja v prepade človeškega bitja. Človek je najbolj nenavadno bitje, ker svoje sposobnosti uporablja za napačna dejanja, kot so nasilje do sebe, drugih in do Boga, je še dejal kardinal Stafford v svojem predavanju.