Duhovna misel p. Lovšeta

DUHOVAN MISEL (sobota, 3. januar 2009, RV) - “In Beseda je meso postala in se naselila med nami”. To je glavni motiv vsega božičnega časa in tudi druge nedelje po Božiču. Vstopni spev v mašo pravi, da je „v globoki tišini, ki ovija vse stvari... tvoja vsemogočna Beseda, o Gospod, prišla iz nebes, iz kraljevega prestola“. A svet se ni ničesar zavedel in ničesar opazil, ni se razveselil, ni zadihal, ni našel smisla, ni se spremenil. Kaj pa midva? Le tisti, ki je prejel milost, da je lahko videl in zaznal skrivnost Besede, svojega veselja ne more več skriti. V tem veselju lahko začutiva vso veličino Božje ljubezni, vso lepoto stvarstva, smisel in cilj vse naše človeške zgodovine.
Od prvega Božiča naprej je najina osebna in tudi vsa človeška zgodovina na viden način postala tudi zgodovina Boga, božja zgodovina. Zato v glavni prošnji pri maši moliva: „Oče večne slave, ki si nas v svojem edinorojenem Sinu izbral in ljubil pred stvarjenjem sveta... razsvetli nas s tvojim Duhom, da bomo sprejeli skrivnost tvoje ljubezni in tako že vnaprej okušali veselje, ki nas čaka, kot sinove in dediče kraljestva“. Zaradi tega zaupanja iz srca vernih privre na dan slovesen blagoslov, ki ga je zapisal sv. Pavel: „Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom...“.
Kako si ti in jaz lahko v tej luči lahko razlagava svoje tako pogoste pritožbe in stokanje? Ali sva res nesposobna, da bi vstopila v obzorje, kjer vse razsvetljuje luč Jezusovega blagoslova? Če so se najine oči zares odprle in sva prepoznala Njegov prihod med nas, ki naju ohranja v blagoslovu, zakaj se potem izgubiva v strahovih in tesnobah, in še vedno verjameva, da nama nekaj bistvenega primanjkuje?
Ustvarjena sva po Bogu in zanj. Evangelist Janez nama kliče: „Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razložil“ (Jn 1,18). On je resnica o Bogu in Bog ni nihče drug kot Oče Gospoda Jezusa Kristusa. Če hočemo priti do tega Očeta je edina pot sin Jezus Kristus. Resnica o Bogu je hkrati tudi resnica o tebi in meni, o človeku. Zato velja: „Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi..., ampak iz Boga“ (Jn 1,12-13). Jezus nama podarja svojega Svetega Duha. Prav on je božja slava, ki jo angeli razodevajo pastirjem. Tebi in meni omogoča, da sva deležna istega Očetovega pogleda s katerim gleda Sina Jezusa. On je njegov ljubljeni sin, zelo ga je vesel (prim. Mt 3,17).
Bog je postal človek zato, da bi midva lahko postala Božja otroka, da bi sprejela in živela iz tega, da sva njegova ljubljena. To kar je Bog od vekomaj sanjal, da bi naju združil s seboj in tako delil z nama veselje vzajemne ljubezni, se je v Kristusu končno uresničilo. V njem se božje in človeško nerazdružljivo poveže. Bog končno zasije v človeku in človek izžareva svojega Boga. Ta čudež bo še veliko bolj očiten z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. A že od njegovega rojstva iz Marije, lahko midva, če se mu približava s čudenjem, v besedah in dogodkih, ki se nanašajo nanj, prepoznava skrivnost in sijaj njegove ljubezni do človeka, do vsakega človeka, tebe in mene. Lahko dovoliva, da naju ima Bog rad. Lahko živiva kot neskončno dragocena in ljubljena v krhkosti vsakdanjega koraka. Ali si upaš?