DUHOVNA MISEL (sreda, 24. december 2008, RV) - Spoštovana poslušalka,
cenjeni poslušalec. Božično bogoslužje se po izročilu razteza na tri maše: polnočnico,
jutranjo in dnevno mašo. Vsaka poudari določene vidike praznovanja Jezusovega rojstva.
Ključ za razumevanje praznovanja se skriva v odpevu k aleluji pri vseh treh mašah.
Vzet je iz oznanila in povabila, ki so ga angeli izrekli pastirjem: „Oznanjam vam
veliko veselje /.../ Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem /.../ ljudstva,
pridite in počastite Gospoda.“ Zaradi rojstva Odrešenika vso Cerkev preveva radost.
Ta radost se širi po vsej zemlji. Postane izkustvo luči in miru, ki sta glavni značilnosti
Božičnih izročil tudi pri tistih ljudeh, ki so že izgubili stik s skrivnostjo. Radost
in veselje se nas dotakneta zato, ker sta v resnici nekaj, kar je mišljeno kot dar
za vsakega človeka. Kako midva ta dar veselja lahko obdrživa in ga razvijava
naprej? Kako mu lahko dovoliva, da prežme vse najino življenje in ga razsvetli? Evangeljski
odlomki nam predstavijo tri vrste pričevalcev Božičnega dogodka: angele, pastirje
in apostola. Izreden lik, ki se pojavlja kot spremljevalka vsega dogajanja, pa je
Devica Marija. Oznanilo veselja se pri polnočnici najprej dotakne angelov. S
tem poudari, da je to veselje ponujeni Božji dar. Izraz, ki ga evangelij uporablja
za oznanilo veselja, je bolj skrivnosten, kot si običajno mislimo. Besede, ki so položene
v usta angelov, so sad dolge izkušnje druženja z Božjim Sinom, ki ga sedaj gledamo
kot dojenčka. O tem detetu evangeljska pripoved zagotavlja, da je bil pri Bogu pred
stvarjenjem sveta. Od tam je prišel, da nam pokaže resnično Božje obličje. Od Boga
je prišel umret med nas, da bi bil obujen od mrtvih in tako dal življenje vsakemu
izmed nas. Ko angeli razglašajo: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki
jih on ljubi,“ izražajo resničnost skrivnosti, ki so jo apostoli dolgo zrli in častili.
Angeli se veselijo svojega doživljanja Božje ljubezni do slehernega človeka. V ljubezni
do človeka Bog najde svojo slavo. Slava je blesk in sijaj njegove dobrohotne ljubezni
do vsakega človeka. Angeli so tisti, ki Boga častijo na čist način. Radujejo se namreč
skrivnosti, ki jih presega. Ne veselijo se Boga zato, ker ima rad njih, ampak zato,
ker ima rad ljudi, ki so nižja bitja, kot so sami. Ne pozabiva Jezusovega opozorila,
da Boga ne moreva častiti, če iščeva svojo lastno sebično slavo v očeh ljudi. V resnici
pa midva le v Očetovi dobrohotni ljubezni lahko vedno najdeva svoj resnični mir, smisel
in veselje do življenja. Očetova dobrohotna ljubezen prežema ves svet. Tudi najino
srce lahko diha iz te ljubezni. Pri jutranji maši pridejo na vrsto pastirji. To
so tisti, ki sprejmejo povabilo k radosti. Tisti, ki vedo, da razloga za veselje ne
morejo najti sami v sebi. Razlog za veselje lahko le preprosto in hvaležno sprejmejo.
V detetu Jezusu, ki se je rodil za nas, prepoznajo izvir veselja do življenja. V svoje
vsakdanje življenje se vrnejo radostni. Dana jim je moč, da s pripovedovanjem svoje
lastne izkušnje pritegnejo tudi druge. V čem je skrivnost radosti in slavljenja pastirjev?
Zagotovo ni v tem, da so sodelovali pri nekem izrednem dogodku. Radostni so in vzklikajo
zato, ker so dovolili, da je njihovo življenjsko zgodbo presvetlila luč božičnega
veselja, moč tega izrednega dogodka. Cerkev danes tudi tebe in mene vabi, naj dovoliva,
da najino življenje razsvetli luč veselja, ki je posledica rojstva Jezusa Kristusa.
Pri dnevni maši vstopi v dogajanje apostol. Tisti, ki je po intenzivnem druženju
z Gospodom lahko vzkliknil: „In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli
smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti
in resnice.“ (Jn 1,14) Kakšno veličastvo je videl apostol Janez? Videl je veličastvo
sijaja Božje ljubezni do ljudi. Ta je najbolj zažarela na križu. Tako močno, da je
križanega imenoval „kralj slave“. Božja ljubezen v ta določeni trenutek naše zgodovine
ni prišla kar nenadoma. Po svoji neskončnosti in moči je ljubezen od vekomaj značilna
za Boga. Vodi smer naše človeške zgodovine in jo z vso svojo svetlobo še vedno prežarja.
Jezus to luč razodeva in jo kaže tudi tebi in meni. Zato vzklika: „Jaz sem luč sveta!“
(Jn 8,12) Skrivnost postane vidna, kakor pravi Pavel Titu: „Ko pa sta se pojavili
dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil“ (Tit 3,4-5). Zate
in zame skrivnost postane vidna, ko kakor Devica Marija, „vse ohraniva in premišljujeva
v svojem srcu.“ Kako torej v srcu ohranjava veselje? Tako, da pustiva, da se med seboj
povežejo besede in dogodki, ki sva jih slišala in doživela, ter naša pričakovanja
in srčna hrepenenja. V takšni notranji drži je na ikonah rojstva prikazana Devica
Marija. Ona, ki premišljuje in povezuje vse to, kar je slišala in videla, z vsem tem,
kar pričakuje njeno srce. Ona tudi nas vodi in spremlja v enako notranjo držo in dinamiko.
Na ikoni se Marija nahaja v središču. Ne gleda svojega otroka. Gleda drugam. Gleda
skrivnost in svet, kateremu je ta skrivnost namenjena. Gleda nas, tebe in mene, ter
za naju prosi. Prosi, da bi skrivnost končno zažarela pred očmi vseh. V tej prošnji
se razodene vsa njena nežnost do človeštva. Moli za srca ljudi. Naj veselje oznanila
poživi tvojo dušo in omogoči, da boš gledal in razumel s srcem. Tebi in vsem tvojim
dragim vesel Božič.