Kaj mi osebno pomeni Jezus Kristus?

DEVETDNEVNICA (petek, 19. december 2008, RV) – Na današnji dan devetdnevnice se za tretnutek ustavimo ob vprašanju, kaj meni osebno pomeni Jezus Kristus in kako praznik njegovega rojstva utrjuje in poglablja mojo osebno kristologijo, moje razumevanje Jezusa Kristusa, in seveda tudi v okviru cerkvene skupnosti. Kdo je zame Jezus Kristus? Do kakšne mere ga poznam? Kako mi ga predstavlja Cerkev s svojim oznanjevanjem in obhajanjem bogoslužja? Do kakšne stopnje lahko trdim s svetim Pavlom Mihi vivere Christus est – Moje življenje je Kristus!? Ali je Kristus v središču mojega življenja in ali lahko rečem, da sem zares kristjan? Vsa nanizana vprašanja se nanašajo na kakovost mojih odnosov do Jezusa Kristusa. Za vsakega kristjana, ki to zares želi biti, so to ključna vprašanja, na katera si mora odgovoriti, ali bolje, na katera naj bi sistematično in trajno odgovarjal.
Vsi novozavezni pisatelji v svojih spisih, evangelijih, pismih in drugih zapisih, sistematično in dosledno odgovarjajo prav na ta vprašanja. Tako evangelist Luka postavi vprašanje o Jezusu Kristusu v zgodovinski luči, ko zapiše, da je se v petnajstem letu vladanja cesarja Avgusta Mariji dopolnil čas poroda in je rodila pričakovanega Odrešenika. Evangelist Janez pa v uvodu v svoj evangelij zapiše, da je Beseda, ki je bila od začetka pri Bogu, Logos, postala človek. Papež Benedikt XVI. je pred dnevi ta vidik razložil z mislijo, da grški izrazg Logos, slovensko Beseda, pomeni tudi smisel. To pa pomeni, da je vse, kar je ta Beseda ustvarila, da vse to ima globok smisel. Še več, da je pričakovanje Odrešenika v bistvu globoka težnja vsega človeštva in vsakega človeka, želja po smislu, po dokončni in trajni vrednosti. Zato apostol Janez Kristusa predstavi kot Logos, Besedo, Smisel, ki je enega bistva z Očetom, sedaj, te dni pa se je učlovečil, postal eden izmed nas. Božja Beseda je z rojstvom v Betlehemu postala tudi človek. Jezus je hkrati Božji Sin in hkrati pravi človek. V njem sobivata dve naravi, Božja in človeška. In kot tak, kot Bog in človek, je Jezus Kristus Odrešenik vsega človeštva in vsakega človeka osebno. Apostol Pavel v Kristusovem učlovečenju vidi tudi ponižanje, in pravi, da se je ponižal in postal človek. In prav ta Kristusovo ponižnost je za vsakega človeka poziv, povod in razlog, da se odpove svoji človeški ošabnosti, ki je samovšečno povzdigovanje zgolj človeške veličine. Celotno novozavezno sporočilo pod različnimi vidiki kristjanu odkriva in nakazuje pravo človekovo veličino. Ta je v tem, da kristjan z močjo osebne svobode, posebno pa še z Božjo pomočjo, z vso zavzetostjo posnema Kristusa, še več, se mu ves izroči, da v kristjanu deluje Kristusova, Božja moč. To novo stanje sveti Pavel imenuje biti v Kristusu, živeti v veri v Jezusa Kristusa, delovati v moči njegovega vstajenja, pa tudi biti nova stvar. Vse to sveti Pavel postavi v edino možen logičen odnos, da je namreč vse to možno, ker je Kristus vsakega od nas ljubil prej, kot ga je vsakdo osebno spoznal. Pavel se izrazi še bolj dosledno, da nas je Kristus ljubil, ko smo bili še grešniki. To pa v teološki govorici pomeni, da je Kristus tisti, ki je vzpostavil vez, most in stik z nami. On je tudi tisti, ki našo osebnost na nov način ustvaja, da smo sposobno vstopiti v življenjsko povezanost z njim in v njej rasti v vedno bolj popolne stopnje svetosti. Vse to pa na način, da krepi človekovo dostojanstvo in človeka dviga v dostojanstvo božjih otrok.