Duhovna misel p. Lovšeta na na tretjo adventno nedeljo

DUHOVNA MISEL (sobota, 13. december 2008, RV) - Tudi na tretjo adventno nedeljo je glavni lik Janez Krstnik. Ob njem naju Cerkev vabi, naj razmišljava o svojem odnosu do Boga. Janez je Odrešenikova priča. Pričuje o Jezusu Kristusu, katerega rojstvo bomo praznovali čez nekaj dni. Današnji odlomek je iz Janezovega evangelija. Za razliko od Mateja in Luka, Janez skupaj z Markom molči o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Njegov pogled seže onkraj meja zemeljske zgodovine v večno zgodovino Božje ljubezni do vsakega človeka, tudi do tebe in mene. Zato nama jasno pove in oznani: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.“ (Jn 1,1.14).
Krstnik je prva priča Jezusove slave, ki se bo postopno razodela tudi apostolom, učencem in njihovim učencem, tebi in meni in vsem do konca sveta. Njegovo pričevanje je še negotovo in zbuja dvome. Pojasnjevati mora, da on ni ne Mesija, ne Elija, ne prerok, ampak da skupaj z vsemi nami tudi sam pričakuje Odrešenika. Nič nama vnaprej ne pove. Ima pa dar, da bo Odrešenika prepoznal, ko bo prišel, in ga pokazal tudi nama. Potem nama bo Odrešenik sam povedal, kdo je, in pokazal svojo skrivnost. Odrešenik bo vsakogar, ki bo želel, krstil s Svetim Duhom. Krstnik s svojim krstom v vodi zgolj kaže na Jezusov krst s Svetim Duhom.
Cerkev na podlagi Janezovega pričevanja že sluti Odrešenikovo delovanje. Dojema ga kot eno samo veliko gibanje veselja in radosti. Odrešenik, Kristus Gospod, je veselje sveta. Celotno današnje bogoslužje je praznovanje tega veselja. Je predokus tistega, kar bo svetu razodeto z rojstvom Emanuela, Boga z nami. Vstopni spev v mašo naju zato odločno vabi: „Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu! Tudi glavna mašna prošnja usmeri najino pozornost v prošnjo za veselje: „Bog, naš Oče, tvoje ljudstvo se z živo vero pripravlja na praznovanje rojstva tvojega Sina. Naj doživimo veselje teh velikih skrivnosti ter jih slovesno in radostno obhajamo“. Tudi odlomek prvega berila iz preroka Izaija opisuje radostno novico, ki jo prinaša Božji poslanec. Psalm po berilu nama v usta polaga vzklik: „moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.“ Tudi apostol Pavel naju v drugem berilu spodbuja: „Zmeraj se veselite!“
Iz česa torej izvira takšno veselje? To vprašanje preveva celotno bogoslužje. Nanj ne moreva kar na splošno odgovoriti. Noben odgovor ne zajame vsega, kajti vsako srce to vprašanje zastavlja na podlagi svoje osebne zgodovine in zato na edinstven in enkraten način. Resnica, v katero naju vabi odgovor, se v globinah dotika in prežema tvojo in mojo enkratno in edinstveno osebno zgodbo. Sijaj resnice, iz katere izvira veselje, je na razpolago vsem. Zato ni odveč, da se ustaviva in se ozreva v Jezusa, božjega odposlanca, ki razodeva tvojo in mojo, našo resnico. Sadovi tega gledanja bodo pa pri meni zagotovo drugačni kot pri tebi.
Vsa znamenja, ki jih prerok Izaija navaja, da bi tudi midva prepoznala Božjega poslanca ljudstvu, vsebujejo veselje in radost. Božji poslanec bo razveseljeval, zdravil in osvobajal človeška srca. V Njem Bog odgovarja na tvoje in moje srčne muke in najine življenjske bolečine. Če najino srce te osvoboditve noče sprejeti, ga ni mogoče ozdraviti. Če ne ozdravi, ne bo sposobno prepoznati in sprejeti veselja. Pot Gospodu ti in jaz lahko pripraviva tako, da odpreva svoji srci za doživljanje in okušanje Božjega veselja.
Danes naju Pavel v Pismu Tesaloničanom spodbuja, naj se zmeraj veseliva in neprenehoma moliva, ter se v vsaki stvari zahvaljujeva. Hoče nama povedati, da je vera v Gospoda Jezusa Kristusa izkustvo radosti in veselja. Če sva doživela in okusila Božjo voljo v Jezusu Kristusu, živiva v veselju. Če sva okusila Božjo dobrotljivo ljubezen do naju osebno in slehernega človeka, za katero pričuje in jo razodeva Jezus, živiva v veselju, ki naju napolnjuje. Vedno se lahko veseliva. Zaradi tega sva sposobna intimnosti, ki je znamenje močnega in živega odnosa najprej z Bogom, nato s samim seboj, bližnjimi in stvarmi. Ozdravljena sva in osvobojena. V tem je skrivnost molitve. Bogu se lahko zahvaljujeva v vsakem položaju in za vsako stvar. Intimnost namreč vedno spremlja ponižnost, ki je sposobnost sprejemanja življenja v vsem njegovem sijaju, brez namišljenih zahtev in domišljavosti. Če se bova za vse zahvaljevala, bova odkrila, da sva ozdravljena in osvobojena vsake domišljavosti. Lahko uživava intimnost in veselje, po katerih hrepeniva. Če iskreno moliva, bova kmalu v sebi ponovno odkrila notranjo svobodo in veselje ter se zahvaljevala za vse. Če sva resnično vesela, lahko neprenehoma moliva in živiva življenje v evharistiji ali zahvaljevanju. Če verujeva, lahko vse svoje življenje preživljava v znamenju veselja. Cerkev se v moči okušanja veselja Jezusovega razodetja vsem ljudem vseh časov pripravlja na Božični praznik. Povabim te, da se skupaj z njo danes veseliva tudi midva.