Pridigar papeške hiše p. Cantalamessa o Bogu, ki nas je poklical v skupnost s svojim Sinom Jezusom Kristusom

VATIKAN (petek, 12. december 2008, RV) – Sveti oče je zjutraj v kapeli Odrešenikove Matere poslušal drugo adventno prodigo pridigarja papeške hiše, kapucinskega patra Rraniera Cantalamessa, z naslovom Bog nas je poklical v skupnost s svojim Sinom, Jezusom Kristusom.
Papeški pridigar je za izhodišče svoje pridige vzel odlomek iz pisma apostola Pavla Filipljanom, kjer Pavel piše, da je vse, kar je bilo zanj dobiček, zaradi Kristusa imel za izgubo, samo da bi spoznal Kristusa in moč njegovega vstajenja, ter svoj delež pri njegovem trpljenju in mu pri tem postal podoben v njegovi smrti, pa tudi, da bi nekako prišel do vstajenja od mrtvih (Fil 3,7-12).
Iz tega odlomka je jasno razvidno, da je bilo za Pavla spoznanje Kristusa največja dobrina. Tu ni šlo za zgolj miselno spoznanje, ampak za spoznanje kot način življenja in bistveno življenjsko držo. V Pavlovih spisih najdemo 83 krat obrazec biti s Kristusom, biti z Njim, biti v Njem, ostati v Kristusu. V Prvem pismu Korinčanom Pavel zapiše, “da nas je Bog poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom” (1,9).
Papeški pridigar se je v nizanju teoloških in duhovnih vsebin posebej ustavil ob spoznanju, da je apostol Pavel v kristjanih zavestno prebujal zavest o tem, da naj računajo na Božjo in Kristusovo prisotnost v svojem življenju. Gre za našo zavest, občutek Božje in Kristusove prisotnosti, ki je blizu mistični izkušnji. Enako pomembno pa je dejstvo, da je Bog v Jezusu Kristusu dejansko še bolj prisoten kot si to lahko mi sami zamišljamo ali izkušamo. Takšno prisotnost so mistiki imenovali teocentrična prisotnost, ko sta Bog in Kristus v svojem Božanstvu prisotna med nami. Origen je ta vidik naglasil na ta način, da v svojih spisih svetuje, naj kristjani “nekako pustijo ob strani sveto Kristusovo človeškost”. Takemu pogledu se je odločno uprla sveta Terezija Avilska, toda teocentrična miselnost je ostala živa vse do danes, kljub številnim teološkim in drugim težavam. Papeški pridigar pater Raniero Cantalamessa je v pridigi podal rešitev tega vprašanja, kakor jo je podal apostol Pavel. Apostol narodov namreč govori o “Kristusovem skritem življenju v Bogu” (Kol 3,3). Ta Pavlov kristocentrizem le povzdigne trinitarično obzorje njegove teologije. Za to Pavel uporabi še dve novi formuli. Prva je ta, da je biti v Kristusu isto kot biti v Svetem Duhu, druga pa, da je kristjan poklican, da se poda v življenje “onkraj Kristusa”, ker je tudi kristjanovo življenje na nek način skrito v Bogu. To trditev apostol Pavel poda v pismu Filipljanom, ko pravi, da pozablja svojo preteklost, ker je ves usmerjen v prihodnost, da teče proti nagradi, ki mu bo jo dal Bog v Jezusu Kristusu (Fil 3,14-15). Kakšno preteklost torej Pavel pozablja, tisto farizejsko, apostolsko, kakšno drugo? Pavel tudi ne računa na svoje zasluge za Božje kraljestvo. Tu smo blizu Jezusovi trditvi Nekoristni služabniki smo, storili smo le tisto, kar smo bili dolžni storiti (Lk 17,10) ali kot je dejal sv. Frančišek Asiški Začnimo, bratje, služiti Gospodu, ker smo doslej storil malo ali nič.
Tako stati praznih rok pred Bogom, izprazniti sebe vseh zaslug, živeti duha uboštva in ponižnosti, je najboljša priprava na praznik Gospodovega rojstva. Biti praznih rok pred Božjim Detetom naj bo tudi za nas vir novega božičnega veselja.