VATIKAN (torek, 25. november 2008, RV) – Špansko sodišče je pred kratkim izreklo
sodbo, s katero so odgovornim v javni šoli odredili, da umaknejo križe iz učilnic,
v obrazložitvi pa je bilo navedeno, da simbol križa krši temeljno pravico do verske
svobode. Vendar vsak trezen razmislek kaže, da znamenje križa ne krši nobene od temeljnih
človekovih pravic, piše L'Osservatore Romano. Sklicevanje na pravice in svobodo v
Španiji namreč zakriva sovražno, proti veri naperjeno držo in kristijanofobijo, držo,
ki bi jo oblast morala po svoji dolžnosti preganjati in ne pravno dopuščati in zagovarjati.
V Španiji je sovraštvo do Cerkve že nekaj časa zamaskirano s pravnimi vidiki in je
zamenjalo krvava preganjanja kristjanov prejšnjih dob. Koga vendar lahko žali znamenje
križa? Seveda ne tistih, ki niso bili deležni krščanske vzgoje, saj je zanje križ
le neko znamenje brez pomena in le del neke zgodovinske danosti. Križ tudi ne more
žaliti tistih, ki so bili krščansko vzgojeni, pa čeprav ne izpovedujejo katoliške
vere. Za slednje bi lahko rekli, da lahko kvečjemu ponovno prevzame vlogo klica: klica
požrtvovalnosti in ljubezni, klica skrivnosti in neskončnosti. Križ lahko užali samo
tiste, ki hočejo biti užaljeni, da bi tako država postala nov bog in dobila vso oblast
nad človeško dušo. Na Zahodu se dojemanje križa kot žalitve lahko razume le kot pokazatelj,
ki kaže na izgubo spomina, na kulturno mrtvilo ali na izgubo identitete, kot je dejal
papež Benedikt XVI. na otvoritvi zadnje škofovske sinode v Vatikanu. V Evropi je že
nekaj časa prisotna samouničevalna težnja, vidna v njenem izražanju in tesnobi, ki
se pojavlja ob brisanju moralne in kulturne zapuščine krščanstva iz lastnega spomina.
V Španiji se ta samouničevalna drža izraža zelo nasilno. Lahko bi rekli, da Evropejci
uničujemo sami sebe, potiskamo na rob in pozabljamo svojo lastno zgodovino in dediščino,
ki nas je oblikovala skozi stoletja. Država, ki vodi vojno proti veri, hoče zanikati
človeka in njegovo povezanost s presežnim, prizadeva si izbrisati svojo lastno duhovno
in kulturno geneologijo. Evropa je pozabila, da je kraj rojstva in domovina človeka.
Kadar postane človek preganjan s strani svoje lastne domovine, kadar se ga trga od
temeljnih vezi, je obsojen na izkoreninjenost, težave, zanemarjenost, obup. Potisnjen
je v položaj žalostne popredmetenosti. Dejstvo, da ta samouničevalna drža prodira
v šole, nas postavlja pred strašno realnost. Križ nam govori, da smrt nima oblasti
nad človekom, da cilj našega zemeljskega bivanja ni nič drugega kot zmaga življenja.
Ko se tega zavedamo, vse ostalo pridobi na vrednosti in pomenu. Laičnost, ki danes
prevladuje v Španiji, hoče vedno bolj osiromašiti osebno identiteto; ve namreč, da
kadar bo človek prenehal zreti na Njega, ki visi na lesu, se ne bo več zavedal, kdo
je, postal bo primeren, da postanemo to, kar laičnost hočejo iz njega storiti. Laičnost
namreč teži k temu, da nam odvzame smisel za prenašanje kulture znanja, slednje tako
postane le navaden skupek nepovezanih podatkov. In da bi se to doseglo, laičnost teži
k temu, da otroškemu pogledu in zrenju odmakne križe, kajti v luči Križanega, se koščki
znanja med seboj povezujejo in združujejo, oblikujejo celoto, ki hrani smisel življenja
in človeške zgodovine. V preprostem križu se ponovno oblikuje zavest o zgodovini človeka,
z vsemi njegovimi napakami in veličino, veseljem in žalostjo. S tem preprostim križem
prihaja na površje vso barbarstvo, ki ga je storil človek, od uboja Abela pa do vsakega
pokola v današnjem času. Iz tega preprostega križa se slišita dva klica: klic usmiljenja,
ki nas usmerja k človeškemu trpljenju, in klic presežnega, ki nam vsak dan pomaga
obnavljati življenje v naši nemoči in krhkosti. Križ je bil dvajset stoletij vir radostnega
navdiha za mnoge umetniške in intelektualne stvaritve, na primer Velazquez in Unamuno
kot le dva izmed mnogih Špancev, ki so pred sebe postavljali podobo križa. Dvajset
stoletij je zahodna kultura plemenitila in bogatila človeško zgodovino. V tem preprostem
križu je vse kar smo, vse kar moramo postati in česar se moramo sramovati. Kar je
bilo pridobljeno s tem preprostim križem, se danes odrekamo in odpovedujemo. Odločitev
španskega sodišča, da je treba križe umakniti iz šolskih prostorov, jasno odobrava
in posvečuje pravni red, ki vzpostavlja iracionalni Evropo brez jasne usmeritve, Evropo,
ki se predaja težnji po samouničevanju.