VATIKAN (sobota, 25. oktober 2008, RV) – Škofovska sinoda o Božji besedi v
življenju in poslanstvu Cerkve je danes zaključila z 12. rednim splošnim zasedanjem.
Ob tej priložnosti se je sveti oče Benedikt XVI. srečal s sinodalnimi očeti na slavnostnem
kosilu v Domu sv. Marte v Vatikanu. Poslanico škofovske sinode božjemu ljudstvu, zaključno
sporočilo sinodalnih očetov, je včeraj predstavil nadškof Gianfranco Ravasi s povabilom,
naj bo božja beseda v svetu vedno bolj ljubljena in poznana. Gre za to topel poziv,
kajti k Svetemu pismu bi naj pristopili ne le z strogo eksegezo, temveč tudi s srcem,
je dejal nadškof Ravasi. Besedilo je razdeljeno na štiri dele, vsak pa je namenjen
enemu od vidikov božje besede: najprej gre za božjo besedo, ki je glas ali
razodetje; z Jezusom Kristusom je božja beseda dobila obraz ali obličje; prav
tako ima podobo hiše, ki je Cerkev; kot zadnji poudarek božje besede pa so
njene poti ali misijonarska, torej oznanjevalna podoba božje besede. Gre za
štiri stopnje, je dejal nadškof Ravasi, ki se iz večnosti in neskončnosti stekajo
v naše hiše in naša mesta. V prvih dveh delih poslanica naglaša pomembnost božje besede,
ki je učinovita, ustvarjalna in odrešujoča. Najprej v življenju kot takem, v zgodovini
in stvarstvu, nato kot moč besede, ki je postala meso, ki vstopa v prostor in čas
in privzema človeško podobo Jezusa Kristusa. Ravno zato se poglabljanje v Svetem pismu
odvija v srečanju z Osebo, ki življenju daje novo obzorje. Pri tem je treba paziti,
da ne zapademo v eksegetični fundamentalizem, ki zanika utelešenje božje besede v
zgodovini. Kot je dejal nadškof Ravasi, tak fundamentalizem pogosto misli, da je resnico
ujel v posamezne besede, a se boji odkriti božjo Besedo v njenem bistvu. Ko poslanica
govori o oznanjevanju, posebej poudari vlogo družine. Slednja je osnovni prostor,
kamor vstopa božja beseda in kjer so novi rodovi lahko deležni ustrezne pedagogike,
katera vodi v doživljanje Kristusove bližine. Pozornost pa je usmerjena tudi v tiste
kraje sveta, kjer so prisotni trpljenje in revščina, poniževanje in zatiranje, izločenost
in beda, bolezen in samota. V soočanju z vsem tem, je kristjan poslan, da oznanja
božjo besedo upanja z ljubečo bližino, ki ne sodi, temveč pomaga, razsvetljuje, tolaži
in odpušča. Poslanica škofovske sinode nato izpostavlja pomembno vlogo dialoga in
srečanja z Judi in z islamom. Krščanstvo je s skupnim priznavanjem in ljubeznijo vezano
na Staro zavezo, ki izpoveduje iskreno vero v enega Boga, sočutnega in usmiljenega.
Omenjena sta tudi budizem in konfucionizem, s katerima mora krščanstvo iskati skladnost
na temeljnih področjih, kot so spoštovanje življenja, tišina, preprostost, žrtvovanje.
Dokument pa prav tako ne pozablja na neverne osebe, ki si prizadevajo pri uresničevanju
pravičnosti in dobrega. Osrednji del Poslanice škofovske sinode božjemu ljudstvu pa
je posvečen Cerkvi, pomenu pridig in ekumenizmu. Nadškof Ravasi je za naš radio povedal,
da so želeli izpostaviti odlomek iz Apostolskih del, kjer je poudarjeno, da hiša božje
besede vsebuje naslednje elemente: kateheze in poučevanje o Besedi; nato kruh, torej
sveto Evharistijo; tukaj je tudi molitev ob božji besedi; in na koncu povezanost v
občestvo.