VATIKAN (petek, 24. oktober 2008, RV) – Kaj za navadne ljudi pomeni proučevanje
Svetega pisma, eksegeza in svetopisemski kriticizem, o čemer od 5. oktobra v Vatikanu
vsakodnevno razpravljajo sinodalni očetje? Thomas Rosica, duhovnik in strokovnjak
za svete spise, branje in razumevanje Svetega pisma predstavlja s pomočjo prilike
o desetih devicah iz Matejevega evangelija. Berite Sveto pismo počasi, pravi Rosica,
Jezus je uporabljal prilike, da bi nas naučil nekaj zelo pomembnega. Pravi Jezusov
učenec je tisti, ki je pripravljen sprejeti modrost in zna razmišljati na simboličen
način. Priliko o devicah Jezus pove tri dni pred svojim križanjem, uporabi pa jo,
da bi nam pomagal razumeti prihajajoče nebeško kraljestvo in kako pomembno je, da
smo nanj pripravljeni. O zgodbi lahko začnemo razmišljati na podlagi zgodovinskih
dejstev in poročnih običajev v Jezusovem času. Po izročilu se je ženin, skupaj s sorodniki,
odpravil na nevestin dom, da bi jo pripeljal v svojo domačo hišo. Tukaj se tudi začne
svetopisemska prilika. Ženin je odšel po nevesto, deset mladih deklet, ki so po običaju
bile ženinove sestre ali sestrične, pa čakajo na njegovo vrnitev. Pet jih je preudarnih,
pet pa nespametnih, pripoveduje Jezus v priliki. Ko se je ženin opolnoči vrnil, so
vse vstale in prižgale svoje svetilke. Vendar le pet preudarnih je s sabo vzelo tudi
olje. Ko je petim nespametnim dekletom zmanjkalo olja, so šle ponj k prodajalcem,
vendar je v tem času prispel ženin in tiste, ki so bile pripravljene so šle z njim
na svatbo in vrata so se zaprla. Zgodba pripoveduje torej o poročni gostiji, hkrati
pa še o nečem bolj pomembnem, namreč o odnosu Boga do človeka. Nauk prilike je: Bodite
torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure! Kdor je uglašen z božjo modrostjo ima ušesa
in sliši ter sprejema Jezusovo sporočilo. Na drugi ravni se prilika nanaša na Cerkev
in na njene člane ter opozarja, naj živimo življenje v budnosti in pripravljenosti.
Gre za pozornost, ki jo gojimo do božje besede, da jo slišimo in živimo in pri tem
ne smemo zaspati. Čakanje na ženina simbolizira pričakovanje drugega Kristusovega
prihoda ter izpostavlja, kako to pričakovanje živeti in biti pripravljen na njegov
prihod. Modri ljudje, modri učitelji, modri duhovniki, modri upravitelji so čuječi
in budni, kakor preudarna dekleta iz evangelija, ki so poleg svetilk vzele s sabo
tudi olje. Modri ljudje so tisti, ki skrbijo za vsakodnevne potrebe svoje lastne družine
ter tudi širše družine sosedov in celo tujcev. V judovski tradiciji je olje simboliziralo
dobra dela. V priliki pa evangelist Matej spoji budnost v molitvi z zdravim duhom
sodelovanja z drugimi. Nespametna dekleta niso storila ničesar, da bi se pripravila
na svatbo, ali pomagala pri pripravah na poroko. Ko pa je vse bilo v pričakovanju
na ženinov prihod, so si nespametna komaj kaj zaslužila od poročnega slavja. Kako
pogosto imamo s sabo svetilke, vendar v njih ni olja, sprašuje Rosica. Ali ni to osrednji
problem vseh dejanj, ki izhajajo iz izrazitega pomanjkanja upanja? Zdolgočasenost,
lenobnost, trdosrčnost, zapostavljanje, neprijaznost, samovšečnost, neobčutljivost
na trpljenje in bolečino drugih. Olje, ki ga potrebujemo, da bi naše svetilke svetlo
gorele, je pogostokrat le majhna kaplja ljubezni, prijaznosti, potrpežljivosti, veselja,
nesebičnosti, kar pripomore, da naša vera svetlo sije. Prilika bi se drugače končala,
če bi dekleta med sabo delila olje, vendar je smisel zgodbe v tem, da nas predrami
in ne zavaja s pravljičnim »in živeli so srečno do konca svojih dni«. Ne smemo sanjati,
živeti je potrebno v sedanjem trenutku, kajti ravno danes lahko pride do konca časa.
Če čas ne bi bil končen in bi trajal neomejeno, bi vsa človeška dejanja postala nepomembna
igra. V času pa imamo privilegij, da delimo svoje upanje na prihod nekoga, ki je vreden,
da ga pričakujemo. Da bi ostali budni, moramo moliti, ostati moramo pripravljeni na
končni prihod in živeti v sedanjosti, vendar se hkrati zavedati prihodnosti. Ravno
zato, ker ne poznamo natančnega časa ženinovega prihoda, je pomembno, da smo nanj
stalno pripravljeni.