Sveti oče Benedikt XVI.: Središčnost vstalega Kristusa v skrivnosti odrešenja: predbivanje in učlovečenje.

VATIKAN (sreda, 22. oktober 2008, RV) – Zaradi zasedanja škofovske sinode in velikega števila romarjev, je bila splošna avdienca na Trgu sv. Petra. Sveti oče je današnjo katehezo posvetil nauku sv. Pavla: Središčnost vstalega Kristusa v skrivnosti odrešenja: predbivanje in učlovečenje. Danes bomo torej razmišljali, je dejal sveti oče, o nauku apostola narodov, o središčni vlogi vstalega Kristusa v skrivnosti našega odrešenja.
Bistvena zanačilnost Pavlove kristologije je oznanjevanje Jezusove smrti in vstajenja, ki sta vrhunec njegovega zemeljskega bivanja in korenina celotnega razvoja krščanske teologije. Pavel je torej oznanjal križanega in vstalega Gospoda, ki je prisoten in živi v Cerkvi. To ključno trditev naše vere lahko razumemo le na osnovi Kristusovega večnega bivanja z Očetom in da je On eno z Očetom. Apostol Pavel torej oznanja Kristusovo učlovečenje in povišanje pa tudi njegovo prvotno bivanje z Očetom pred vsemi časi. Sv. Pavel uči, da obstaja popolna odrešenjska istovetnost med Kristusom, ki živi v večni slavi, in Jezusom iz Nazareta, ki je živel na zemlji. Zato apostol narodov razmišlja in motri skrivnost skrito v Križanem in vstalem Gospodu ter se preko trpljenja, ki ga je Kristus prestal v svoji človeški naravi, povzpne do Njegovega večnega bivanja, v katerem je eno z Očetom. Da bi razumeli Pavlov nauk o Kristusovem večnem bivanju oziroma predbivanju, o bivanju pred učlovečenjem ter o učlovečenju samem, se moramo nasloniti na nekatera besedila iz Stare zaveze, ki poveličujejo vlogo večne Modrosti pred stvarjenjem sveta. Pavel predstavi Kristusa kot »Božjo Modrost«, središče in polnost Očetovega večnega odrešenjskega načrta. Zato Pavel v pismu Filipljanom v himni Kristusu govori o nasprotju med Kristusovim bivanjem pred časi z Očetom v »Božji podobi« in Kristusovem izničenju, kenosis, o nekakšni odpovedi svojemu božanstvu »vse do smrti in to smrti na križu«. Toda Jezusovo ponižanje, da je postal človek, ne pomeni, da je zapustil svoje božanstvo, ki ga ima od vekomaj, ampak da je nase vzel človeško naravo, ki je prej ni imel in je postal ponižen služabnik. Pavel tudi govori o Kristusovem bivanju pred stvarjenjem sveta in zemeljskim rojstvom, torej učlovečenjem in uči, da je »Jezus srednik med Bogom in človekom« (1Tim 3,16). Podobno Pavel v pismu Kološanom piše, da je Kristus »prvorojenec« med mnogimi brati, torej prvi rojen z božjo naravo, in tako posebej naglasi Kristusovo prvenstvo nad vsemi stvarmi (1,15-20). Kristus je za apostola Pavla kot prvorojenec vsega stvarstva glava Cerkve. Pavel nas s svojim naukom o Kristusu v luči starozavezne modrosti vabi, je zaključil sveti oče svojo današnjo katehezo, naj z veseljem sprejmemo odrešenje, ki nam ga ponuja križani in vstali Gospod, Božji Sin, ki je resnična Božja modrost in moč.