Sveti oče sprejel udeležence Mednarodnega kongresa ob deseti obletnici izzida okrožnice
papeža Janeza Pavla II. Vera in razum
VATIKAN (četrtek, 16. oktober 2008, RV) – Sveti oče je dopoldne najprej
sprejel člane škofovske konference Ekvadorja, ki so te dni bili na uradnem obisku
Ad limina Apostolorum v Vatikanu. V zakljčnem govoru jih je najprej pohvalil, ker
so že uvedli vrsto dušnopastirskih pobud v duhu celinskega misijona, ki je že v teku
v Latinski Ameriki in na Karibih. Pri tem jih je spodbudil, da naj na izzive odgovarjajo
tako, da vernike in cerkvena občestva spomnijo na krščanske korenine njihove kulture
in družbe, da se bodo globlje zavedali svojega dostojanstva in istovetnosti. Vse to
pa v poučljivosti Svetemu Duhu. Vse dušnopastirsko prizadevanje pa naj bo usmerjeno
v osebno srečanje z osebo Jezusa Kristusa na osebni in skupnostni ravni. Pri tem je
sveti oče naglasil dve pomembni razsežnosti kristjanovega življenja, namreč njegovo
prizadevanje za bolj pravično in solidarno človeško življenje in za zavestno karitativno
delovanje. Kristjan namreč mora na družbo gledati ne le na ravni neke splošne pravičnosti
in dobre zakonodaje, ampak predvsem s srcem, ki vidi potrebe ljudi: revnih, bolnih,
tujcev, priseljencev, zapuščenih in drugih preko zakonov in ustaljene pravičnosti.
Po srečanju s škofi iz Ekvadorja, je sveti oče v Klementovi dvorani sprejel nad
300 udeležencev Mednarodnega kongresa ob deseti obletnici izzida okrožnice papeža
Janeza Pavla II. Vera in razum. Sveti oče je v svojem zelo izdelanem govoru
najprej dejal, da je pokojni papež z okrožnico Vera in razum pokazal in utemeljil
veliko oprtost do človeškega razuma zlasti v času v katerem tudi filozofi razvijajo
teorije o njegovi slabosti. Pri tem je sveti oče seveda imel v misli filozofsko smer
o slabotni misli. Papež Janez Pavel II. je posebej naglasil pomen povezovati vero
in razum v njunih medsebojnih odnosih ob spoštovanju samostojnosti vsakega od njiju.
Pri tem je papež Benedikt XVI. navedel misel iz okrožnice Vera in razum, da je vera
tista, ki izziva razum, da gre iz lastne osamljenosti in se svobodno poda k vsemu,
kar je lepo, dobro in resnično. Tako je vera prepričljiva zagovornica razuma, je zapisla
pokojni papež. V nadaljevanju govora se je sveti oče ustvil ob dejstvu, da smo
danes priče skorajda silovitemu prehodu od razmišljujočega razmišljanja k pretežno
izkustvenemu mišljenju. Raziskovanje je pretežno usmerjeno opazovanju narave in skuša
na ta način odkriti njene skrivnosti. Želja poznati naravo je nato prerasla v voljo
na novo proizvajati naravo. Znastveni in tehnološki dosežki so spremenili klasično
pojmovanje razuma in so razum, ki išče zadnje resnice o stvarstvu in človeku, nekako
odrinili na rob umskega delovanja. Na tem mestu je papež navedel misel iz Pisma Diognetu,
v katerem neznan pisatelj pravi, da »drevo znanja ne ubija, ubija namreč nepokorščina.
Ni življenja brez znanosti, znanja, ne obstaja pa tudi gotova znanost brez pravega
življenja« (XII, 2.4). V nadaljevanju je sveti oče govoril o človekovi miselni ošabnosti
in njegovi aroganci, da se postavlja na mesto Stvarnika. Na tem mestu je papež navedel
misel sv. Avguština, ki pravi, da »resnica ni predhodnica sebi sami z razmišljanjem,
ampak je resnica tista, ki jo najdejo tisti, ki uporabljajo razum. Človek namreč najde
resnico, kadar jo išče z razpoložljivim razumom«, pravi sv. Avguštin. Razum namreč
mora v polnosti izpolniti svojo vlogo tako, da krepko ohranja svojo samostojnost,
avtonomijo in svoje bogato miselno izročilo. Sveti oče je svoj govor zaključil z mislijo,
da ta kongres previdnostno sovpada z vsebino sedanje škofovske sinode o Božni besedi
v življenju in poslanstvu Cerkve.