Sveti oče sprejel udeležence Mednarodnega kongresa ob deseti obletnici izzida okrožnice papeža Janeza Pavla II. Vera in razum

VATIKAN (četrtek, 16. oktober 2008, RV) – Sveti oče je dopoldne najprej sprejel člane škofovske konference Ekvadorja, ki so te dni bili na uradnem obisku Ad limina Apostolorum v Vatikanu. V zakljčnem govoru jih je najprej pohvalil, ker so že uvedli vrsto dušnopastirskih pobud v duhu celinskega misijona, ki je že v teku v Latinski Ameriki in na Karibih. Pri tem jih je spodbudil, da naj na izzive odgovarjajo tako, da vernike in cerkvena občestva spomnijo na krščanske korenine njihove kulture in družbe, da se bodo globlje zavedali svojega dostojanstva in istovetnosti. Vse to pa v poučljivosti Svetemu Duhu. Vse dušnopastirsko prizadevanje pa naj bo usmerjeno v osebno srečanje z osebo Jezusa Kristusa na osebni in skupnostni ravni. Pri tem je sveti oče naglasil dve pomembni razsežnosti kristjanovega življenja, namreč njegovo prizadevanje za bolj pravično in solidarno človeško življenje in za zavestno karitativno delovanje. Kristjan namreč mora na družbo gledati ne le na ravni neke splošne pravičnosti in dobre zakonodaje, ampak predvsem s srcem, ki vidi potrebe ljudi: revnih, bolnih, tujcev, priseljencev, zapuščenih in drugih preko zakonov in ustaljene pravičnosti.
Po srečanju s škofi iz Ekvadorja, je sveti oče v Klementovi dvorani sprejel nad 300 udeležencev Mednarodnega kongresa ob deseti obletnici izzida okrožnice papeža Janeza Pavla II. Vera in razum. Sveti oče je v svojem zelo izdelanem govoru najprej dejal, da je pokojni papež z okrožnico Vera in razum pokazal in utemeljil veliko oprtost do človeškega razuma zlasti v času v katerem tudi filozofi razvijajo teorije o njegovi slabosti. Pri tem je sveti oče seveda imel v misli filozofsko smer o slabotni misli. Papež Janez Pavel II. je posebej naglasil pomen povezovati vero in razum v njunih medsebojnih odnosih ob spoštovanju samostojnosti vsakega od njiju. Pri tem je papež Benedikt XVI. navedel misel iz okrožnice Vera in razum, da je vera tista, ki izziva razum, da gre iz lastne osamljenosti in se svobodno poda k vsemu, kar je lepo, dobro in resnično. Tako je vera prepričljiva zagovornica razuma, je zapisla pokojni papež.
V nadaljevanju govora se je sveti oče ustvil ob dejstvu, da smo danes priče skorajda silovitemu prehodu od razmišljujočega razmišljanja k pretežno izkustvenemu mišljenju. Raziskovanje je pretežno usmerjeno opazovanju narave in skuša na ta način odkriti njene skrivnosti. Želja poznati naravo je nato prerasla v voljo na novo proizvajati naravo. Znastveni in tehnološki dosežki so spremenili klasično pojmovanje razuma in so razum, ki išče zadnje resnice o stvarstvu in človeku, nekako odrinili na rob umskega delovanja. Na tem mestu je papež navedel misel iz Pisma Diognetu, v katerem neznan pisatelj pravi, da »drevo znanja ne ubija, ubija namreč nepokorščina. Ni življenja brez znanosti, znanja, ne obstaja pa tudi gotova znanost brez pravega življenja« (XII, 2.4). V nadaljevanju je sveti oče govoril o človekovi miselni ošabnosti in njegovi aroganci, da se postavlja na mesto Stvarnika. Na tem mestu je papež navedel misel sv. Avguština, ki pravi, da »resnica ni predhodnica sebi sami z razmišljanjem, ampak je resnica tista, ki jo najdejo tisti, ki uporabljajo razum. Človek namreč najde resnico, kadar jo išče z razpoložljivim razumom«, pravi sv. Avguštin. Razum namreč mora v polnosti izpolniti svojo vlogo tako, da krepko ohranja svojo samostojnost, avtonomijo in svoje bogato miselno izročilo. Sveti oče je svoj govor zaključil z mislijo, da ta kongres previdnostno sovpada z vsebino sedanje škofovske sinode o Božni besedi v življenju in poslanstvu Cerkve.