VATIKAN (sreda, 15. oktober 2008, RV) – Sveti oče je danes sprejel
vernike iz vsega sveta na Trgu sv. Petra tudi zato, ker v delu avle Pavla VI. poteka
škofovska sinoda. V današnji katehezi, ki je tudi bila posvečena sv. Pavlu, je sveti
oče začel razvijati nauk apostola narodov o skrivnosti Cerkve, ki jo je ustanovil
Kristus na nauku, ki ga je oznanjal. Cerkev je obstajala že pred Pavlovim spreobrnjenjem.
Pavel namreč sam pravi, da je preganjal Cerkev Božjo in tako tudi pove, da je o Cerkvi
imel določeno izkušnjo že pred spreobrnjenjem. Vendar pa je bil prav sv. Pavel prvi,
ki je skupnost kristjanov, ki se je prej zbirala ob sinagogi, imenoval z grško besedo
Ecclesia – Cerkev. Pavel se je odločil za izraz Ecclesia in ne Sinagoga
iz dveh razlogov, je dejal sveti oče. Prvi je ta, da beseda Ecclesia – Cerkev najprej
pomeni skupnost, ki se zbira. Drugi odtenek pomena te besede pa je, da to skupnost
zbira in nagovarja nekdo drug, namreč Gospod Jezus. Cerkev se torej ne sestaja sama,
tudi je ne sklicuje njen predstojnik, ampak jo zbira Vstali Gospod. Apostol Pavel
v vseh svojih spisih uporablja izraz Ecclesia – Cerkev, tako za krajevne skupnosti,
kot za vesoljno Cerkev. Za Pavla je srce, bistvo, srčika Cerkve vera v osebo Jezusa
Kristusa in njegov nauk. Njegovo celotno delo oznanjevanja je osredotočeno v oznanjevanje
velikonočne skrivnosti Gospodove smrti in vstajenja. Vsaka nova ustanovljena skupnost
je temeljila na tem sporočilu in vsak vernik je izpovedoval vero v Vstalega Gospoda
in bil deležen življenja v Duhu. Cerkev je torej skupnost, ki je zaživela po Gospodovi
besedi. Sveti Pavel pa za Cerkev – Ecclesia tudi uporablja izraz »Kristusovo
telo«. Cerkev – Ecclesia je torej način, kako je Gospod vstopil v stik s človeštvom,
namreč skupnost, ki jo je Bog sklical ab extra – od zunaj. S tem izrazom opiše
mistično istovetnost med Kristusom in vsemi tistimi, ki živijo »v Njem, v Kristusu«.
In prav po tej prispodobi lahko pravilno razumemo »istitucionalno, tvorno« razsežnost
Cerkve. Verniki in vsi tisti, ki v Cerkvi opravljajo razne službe, morajo biti na
liniji, v soglasju s tistimi, ki so v Cerkvi »predstojniki«, torej odgovorni za skupnosti.
Na ta način je sv. Pavel pravičen do vseh različnih članov znotraj telesa Cerkve in
do njenega notranjega ustroja, ki jo varuje pred nevarnostjo nereda in notranjega
razkroja. Končno pa apostol narodov močno naglasi, da je Cerkev Božja last, je
Božje delo, je Božja njiva, hiša Boga in Božje svetišče, tempelj. In prav ta zadnji
naziv, da je Cerkev Božje svetišče, je potrebno posebej naglasiti; ker nakazuje vse
značilnosti svetega kraja, ki ga napolnjuje Božja prisotnost, ki tudi pomeni stvarnost
verujoče človeške skupnosti. Cerkev torej ni nekakšna zunanja trdna zgradba, ampak
organska celota ljudi, ki so bili poklicani k svetosti, čistosti in zaupanju. Bog
je v njej prisoten, kadar verniki živijo v ljubeči skupnosti. Krščanstvo je Božja
Cerkev, ki jo Pavel zre kot Kristusovo nevesto, je zaključil sveti oče današnjo katehezo
o Cerkvi, kakor jo je učil sv. Pavel.