Pij XII. - papež trpečega človeštva

VATIKAN (četrtek, 9. oktober 2008, RV) – Pij XII. je bil papež trpečega človeštva. Oznanjevalec in zagovornik Resnice. V vojnih časih apostol miru in skrben pastir, ki je Katoliško cerkev vodil v dramatičnih časih zgodovine. Na Petrov prestol je sedel 2. marca 1939, ko je Evropa že bila v vojni, in se kmalu zatem že obrnil na državne voditelje z namenom, da nasilje ne bi imelo zadnje besede. Preko radijskih valov je 24. avgusta 1939 svet nagovoril z znanimi besedami, da z mirom ni nič izgubljenega, vse pa sem lahko izgubi z vojno. Pozval je k razumnemu delovanju, k dobri volji in vzajemnemu spoštovanju pravic, k iskrenim in prizadevnim pogajanjem, kar bo vodilo do resničnega uspeha. Žal papežev apel ni bil uslišan, vendar Pij XII. ni odnehal. Skozi vso drugo svetovno vojno se je posluževal Radia Vatikan in pozival k miru. Njegovo vneto prizadevanje pa ni ostalo le pri besedah. Ustanovil je ustanovo za pomoč vojnim zapornikom ter preganjanim Judom dajal zatočišča v samostanih v Rimu.
In ko je orožje končno utihnilo, je v različne dežele pošiljal nujno materialno pomoč. Ob koncu druge svetovne vojne se je papež Pij XII. zavedal, da le ta ne pomeni nujno začetka miru. Zaskrbljenost je izpostavil v govoru 24. decembra 1946, ko je opozoril na stanje stalne vznemirjenosti med narodi, kar lahko v bližnji prihodnosti povzroči nove konflikte. Nacizmu je sledil ateistični komunizem. Papež Pij XII. je odločno nasprotoval totalitarnim režimom, za katere je v svoji prvi encikliki Summi Pontificatus zapisal, da neizogibno vodijo v oddaljitev od Boga. Takratni sovjetski sistem je za vernike in duhovnike pomenil dolgotrajno in težko preizkušnjo, česar se je papež dobro zavedal in s krščanskim naukom komunizem vztrajno zavračal. Leta 1949 je tako z dekretom določil izobčenje vseh tistih, ki so se pridružili komunističnim strankam ali jih podpirali. Mir je bil cilj vseh njegovih prizadevanj. 24. decembra leta 1946 je po radijskih valovih dejal, da ni namen kritizirati, temveč spodbujati, ne obtoževati, temveč pomagati.
Kot zagovornik zdrave doktrine je papež Pij XII. bil odprt za sodobne tokove takratnega časa, predvsem za znanstveni in medijski napredek. Okrog 200 njegovih sporočil je bilo svetu posredovanih preko radijskega oddajanja, v različnih jezikih in v mnoge dežele. Dal je nov poudarek in spodbudo za misijone v Afriki in na Kitajskem, okrepil je proučevanje Svetega pisma, prenovil liturgijo, internacionaliziral kurijo in pospešil izkopavanje grobnice svetega Petra. Z njim se je prav tako oblikovala teologija za laike. Skrbelo ga je siromaštvo v svetu in neprestano je opozarjal na potrebo pravičnega porazdeljevanja lastnine ter obsojal skrajnosti kapitalizma. Posebej je bil razumevajoč do zahtev delavskih razredov.
Vdan Materi Mariji je v svetem letu 1950 postavil dogmo o Marijinem vnebovzetju. S svojimi 41 enciklikami je papež Pij XII. Katoliški cerkvi zapustil veliko dediščino modrosti, iz katere so pozneje črpali očetje drugega vatikanskega koncila. Zadržanega značaja, ni govoril o svojem osebnem duhovnem življenju, a vseh se je dotaknil s svojo asketsko držo. Jedel je malo in bil zelo solidaren do revnih. In kadar je na tisoče vojnih beguncev v Vatikanu našlo zatočišče, ni dovolil ogrevanja svojih prostorov, da je tako izrazil svojo bližino do njihovega trpljenja.