»Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!«

VATIKAN (sobota, 4. oktober 2008, RV) – Cerkev se danes spominja svetega Frančiška Asiškega, ustanovitelja reda manjših bratov. Frančišek se je rodil konec 12. stoletja v Assisiju v Italiji, kot sin bogatega trgovca Petra Bernardoneja in francozinje Ivane Pica. V svoji mladosti se ni odpovedoval posvetim užitkom, bil je radoživ, vesel mladenič. Njegov mladostni cilj je bil postati vitez. Kasneje pa je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je to njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa. Nekega dne, ko je kot že tolikokrat prej molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem je nenadoma zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je vzel ta poziv dobesedno, prodal je številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi jo obnovil. Besni oče Bernardone je zahteval od Frančiška, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil - zraven pa se je odpovedal tudi dediščini in izbral pot uboštva. »Sveto Uboštvo sem izbral za svojo gospodarico, zaradi lastnega duhovnega in telesnega blagra in bogastva,«, je zapisal. Na tej poti se mu je kmalu pridružilo več enko mislečih prijateljev.
Sveti Frančišek je bil najprej človek, ki je tako v človeku, kot tudi v naravi prepoznal Božjo navzočnost. Vsem stvarem je izkazoval neskončno ljubezen - imenoval jih je "moji bratje in sestre". Svoja čustva je izražal v čudovitih pesmih in pismih. Najbolj znana med njimi je prav gotovo Hvalnica stvarstva ali Sončna pesem. Središče Frančiškovega življenja je bil Kristus, njemu je želel biti čim bolj podoben. Septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na gori La Verna začutil rane Jezusa Kristusa.
V Vodilu svojim bratom je Frančišek zapisal: "Vodilo in življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa, z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti.'' Frančišek sam je bil "živ evangelij" in prav zaradi tega je vedno sodoben, nov, mladosten. Umrl je 3. oktobra 1226 in že prej kot čez dve leti bil razglašen za svetnika. Njegov grob leži v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, kamor leto za letom prihaja na stotisoče ljudi, da bi vsaj malo občutili tisto sonce, ki je obdajalo njegovo življenje in delo.
Sv. Frančišek je zavetnik Italije, revežev, socialnih delavcev, ekologov, trgovcev, krojačev...