Komentar

KOMENTAR (četrtek, 6. avgust 2008, RV) – Po bogoslužnem koledarju je 6. avgusta praznik Gospodovega spremenjenja na gori. Na današnji dan pred 30 leti je v Castelgandolfu odšel h Gospodu po večno plačilo papež Pavel VI. Pred 62. leti je na današnji dan eksplodirala prva atomska bomba. Od danes do 29. olimpijskih iger v Pekingu nas ločita le še dva dneva. Na kratko se ustavimo ob največjem športnem dogodku leta, ob 29. olimpijskih igrah, ki jih je pripravilo največje ljudstvo na svetu, 1.300 milijonov Kitajcev.
29. olimpijske igre ne bodo le največji športni dogodek leta, ampak so že največji gospodarski, politični in verski dogodek.
O športnih dosežkih bomo lažje govorili po igrah, ko bodo znani novi rekordi in drugi veliki dosežki, ki jih je zmožen človek v skazovanju telesne in duhovne moči. Brez dovoljenih in prepovedanih poživil tudi letos ne bo šlo. Te olimpijske igre pa bodo verjetno prve, ko bodo strokovnjaki za športno medicino protizakonito uporabljali poživila iz zarodnih celic. In tu se že odpira veliko vprašanje sedanjosti in prihodnosti, namreč izigravanje moralnih načel o spoštovanju življenja za doseganje športnih dosežkov. To ni le nekakšna podmena, ampak dejstvo, saj v Pekingu že nekaj časa deluje ducat zdravniških ordinacij, ki za 15.000 evrov ponujajo in izvajajo zdravstvene posege s snovmi iz zarodnih celic. V tem pogledu so letošnje olimpijske igre že odprle velika moralna vprašanja, medicinska etika pa se je znašla pred velikim zavestnim ali prikritim sprenevedanjem.
Na gospodarskem področju je samo kitajska vlada vložila v izgradnjo olimpijskih objektov okrog 45 milijard ameriških dolarjev. K tem je treba dodati še najmanj 10 milijard dolarjev, ki so jih v objekte in druge naložbe vložili tuji sponzorji. Ni še znana višina vsote vložene v pravice televizijskih in drugih prenosov športnih tekmovanj. Prav tako še ni izračuna, koliko so sponzorji vložili v posamezne športe in športnike. Ker v dobrem številu panog tekmujejo profesionalni športniki, se te vsote vsekakor gibljejo krepko nad milijon dolarjev na posameznega vrhunskega profesionalnega športnika. Navedeni vidiki so le del vrha ledene gore finančnih naložb.
Vsak veliki mednarodni dogodek ima tudi svojo politično razsežnost, ker tako ali drugače poseže v odnose med državami in ljudstvi. Prihodnje olimpijske igre v tem ne le da niso izjema, ampak jim je kitajska vlada zavestno dala velik politični pečat, celo večji, kot ga olimpijske igre lahko dajo ali posredujejo. Kitajski komunistični politiki so se pred desetletjem odločili, da bodo politično tranzicijo iz komunizma v kapitalizem in iz izoliranosti v svetovno velesilo, izvedli s pomočjo največjega športnega dogodka na svetu, z olimpijskimi igrami. Prehod iz totalitarnega in povrhu še komunističnega režima v divji kapitalizem, kakršen je trenutno na Kitajskem je za olimpijski športni dogodek preveliki zalogaj, ki ga šport ne more prenesti. V tem pogledu so kitajski politični strategi precenili vsebinski obseg športnega dogajanja, zlasti še možnost političnega posredovanja. Ker pa je Kitajska povrhu po tradiciji zelo zaprta in večnarodnostna država, so olimpijske igre bolj primerne za izbruh notranjih nasprotij kot pa posredovalni dejavnik za nove oblike sožitja. Ta vidik je pravilno zastavil papež Benedikt XVI. v nedeljo po molitvi Angelovega češčenja, ko je dejal, »da zelo želi, bo ta dogodek mednarodni skupnosti dal dragocen zgled sožitja med ljudmi, ki prihajajo iz najbolj različnih okoliščin, ob spoštovanju dostojanstva človeške osebe. Šport naj bo še enkrat zagotovilo bratstva in miru med narodi«. Tu sta pomembna dva poudarka, da naj bo namreč olimpijski dogodek mednarodni skupnosti dragocen zgled sožitja med ljudmi, in, naj bo še enkrat zagotovilo bratstva in miru med narodi. Olimpijske igre so za svetega očeta dogodek in ne posredovalna dinamika nekega željenega političnega procesa, ki prikriva drugačne cilje. Olimpijske igre pa so tudi veliki dogodek vere, v smislu, da vsak športnik veruje v svoj uspeh, veruje, da šport na neki ravni združuje ljudi, veruje pa tudi, da šport tako športnika kot vsakega človeka uvaja v pozitivno in naporno doseganje ciljev, ki izključuje sovraštvo in surovo tekmovanje, ki vidi v tekmecu bitje, ki ga je treba izločiti. V tem smislu moramo razumeti včerajšnjo misel svetega očeta, ko je dejal, da vera ni odtujitev za nobeno kulturo, za nobeden narod, ker vse kulture čakajo na Kristusa in jih Gospod ne uničuje, ampak v njem dobijo svojo pravo in dokončno zrelost. V tej luči verska razsežnost olimpijskih iger dobi svojo pravo razsežnost. Papeževe besede pa odpirajo novo poglavje na ravni presojanja temeljev posameznih političnih sistemov in ciljev držav, ki želijo bolj odločno stopiti na zgodovinsko prizorišče.