VATIKAN (ponedeljek, 4. avgust 2008, RV) – Cerkev se v teh dneh še posebej spominja
papeža Pavla VI., ki je umrl 6. avgusta leta 1978, na praznik Jezusove spremenitve
na gori. Bil je ponižni in pogumni pričevalec za resnico, apostol miru ter mož dialoga
med različnimi narodi in kulturami, ki je bil hkrati mil in blag, a tudi trden in
odločen. Pavel VI. je Petrovo barko vodil v za Cerkev in svet burnih letih. Za papeža
je bil izvoljen 21. junija leta 1963. Čakal ga je velik izziv: voditi, končati in
uresničiti sklepe drugega vatikanskega cerkvenega zbora. 30. junija leta 1963 je pri
sveti maši ob začetku svojega pontifikata vernike pozval, naj branijo sveto Cerkev
pred napakami nauka in navad, ki znotraj in zunaj meja ogrožajo njeno celovitost in
zastirajo njeno lepoto. Prizadevajmo si, je še pozval Pavel VI., braniti in množiti
pastoralne kreposti Cerkve, ki je resnično mati in učiteljica. Tri mesece pozneje,
29. septembra, je papež Montini otvoril drugo zasedanje II. Vatikanskega koncila.
V svojem uvodnem nagovoru je naštel štiri cilje dogodka, ki so bili znanstvena osvetlitev
narave Cerkve, notranja prenova Cerkve, večja edinosti med kristjani in dialog med
Cerkvijo in sodobnim svetom. Na zasedanju je papež Pavel VI. skrbno sodeloval in modro
nastopal. Papež Montini je v svojem 15-letnem pontifikatu zelo prizadeval za mir
v svetu, pa tudi za okrepitev misijonarske razsežnosti Cerkve. Bil je pobudnik svetovnega
dneva miru, ki ga je tudi zasnoval in ustanovil. Kot apostol miru je potoval na vseh
pet kontinentov, poznavalci njegovega papeževanja pa ob tem posebej izpostavljajo
njegov govor na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku, kjer je bil 4.
oktobra leta 1965. Njegov govor je bil klic proti vojni. Papež Montini je takrat med
drugim dejal: Nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi narode in celotno človeštvo!
Pavel VI. je vselej izkazoval veliko skrb za trpljenje ljudi, med njimi tudi afriških
narodov. Leta 1967 je objavil okrožnico Populorum Progressio – O razvoju narodov,
v kateri je zapisal, da je razvoj novo ime za mir. Zavzel se je za celostni razvoj,
ki upošteva vsakega človeka in celotno njegovo bitje. Leta 1968 je izšla druga okrožnica
Humanae Vital – O človeškem žviljenju, v kateri je papež pisal o zakonski ljubezni
in se odločno zoperstavil kontracepcijski zaščiti in umetni oploditvi. Te besede papeža
Pavla VI. so naletele na mnoge kritike, tudi znotraj Cerkve. Papež Montini se je nanje
odzval 4. avgusta leta 1968 pri molitvi Angelovega češčenja, ko je svoje stališče
jasno in dosledno argumentiral. Poudaril je predvsem, da njegovo stališče pravzaprav
ni njegovo, temveč izvira iz struktur življenja, iz ljubezni in človekovega dostojanstva.
Kot pobudnik civilizacije ljubezni je Pavel VI. vselej zagovarjal ekumenizem, rekoč,
da lahko kristjani, če se bodo združili in zedinili, delujejo za spravo med narodi.
Zato se je leta 1964 v Jeruzalemu tudi srečal s carigrajskim patriarhom Atenagoro.
Njun objem je pretresel tako katoliško kot tudi pravoslavno skupnost ter se vpisal
v zgodovino. Papež Montini je bil tudi velik ljubitelj glasbe in literature. Zelo
se je zavzemal za Radio Vatikan in za Akademijo za znanost ter vse zaposlene na kulturnem
področju spodbujal, naj služijo resnici ter ščitijo dostojanstvo človeka, ki je ustvarjen
po Božji podobi in sličnosti.