Duhovna misel za 18. nedeljo med letom. Pripravi p. Viljem Lovše

PRIDIGA (sobota, 2. avgust 2008, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Bog nama je dal življenje zato, da bi naju povabil na gostijo, na skupni obed in vse tisto, kar ta obed vključuje. Le on zna in zmore nasititi tvojo in mojo lakoto, lakoto svojih otrok. Verjetno se midva te Božje sposobnosti v najinem vsakdanjem ritmu niti ne zavedava. Preveč računava samo na stvari in tehniko. Imava srečo, da Bog z vabilom ne odneha. Po Jezusu naju vztrajno vabi na svojo gostijo. Celo prosi naju, naj prideva. Vsa berila današnje nedelje hočejo poudariti to Božje povabilo, ki danes velja tebi, ki poslušaš, in tudi meni, ki govorim.
Prerok Izaija se obrača k vernikom, ki se pripravljajo, da bodo po trdi izkušnji izgnanstva spet naselili Jeruzalem. Bog ponovno potrdi svoje obljube. Vabi svoje ljudstvo, naj je: »Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša.« (Iz 55,2-3) Jedo naj, da bodo živeli. Kaj pa najinemu srcu daje življenje? Odgovor nama daje Ps 145: »Milostljiv in usmiljen je GOSPOD, počasen v jezi in velik v dobroti. GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.« (Ps 145,8-9) Izaija v istem poglavju opomni, da Božje misli niso najine misli in najine poti niso Božje poti (prim. Iz 55,8). S temi besedami Bog poudarja, da je potrpežljiv in usmiljen z ljudmi. Ravno obratno, kot smo ljudje do sebe in med seboj. On je dober do vseh in vedno. Midva sva dobra le včasih in le do nekaterih bližnjih. Če vse to obrneva nase, vidiva, da najino srce, čeprav je morda prav ta hip hudobno, lahko vedno upa v Božjo dobroto, ki ga na zavrne.
Božje misli so drugačne od najinih. Njegova ljubezen naju vseeno doseže. Vedno nama je na razpolago njegovo odpuščanje, ki je sožitje ali občestvo z njim. V tem je tudi bistvo gostije, na katero naju Jezus vabi v današnjem evangeliju, ki je tako evharistično obarvan. Evharistija je vrhunec Jezusove ponudbe sožitja in občestva z Bogom. Ponuja ga tebi in meni. S tem naju naredi sebi enaka in naju s seboj združi. In prav s tem poteši globoko hrepenenje najinih src, najino lakoto in žejo po dobroti, lepoti, resnici in ljubezni. Skratka smiselnosti.
Vendar učinek materialnega čudeža pomnožitve kruha še ni takšen, kot ga Jezus pričakuje. Učenci v odlomku, kar sva danes ti in jaz, ki poslušava, tega dejanja še ne razlagajo in ne razumejo v skladu z Božjimi mislimi, ampak po svoje. Zato Jezus po tem čudežu spet ostane sam. Nisva dojela njegovega povabila k občestvu in sožitju z Bogom. Njegov kruh sva sicer jedla, a v resnici nisva okusila njegovega bistva. Nisva še sposobna sprejeti skrivnosti in moči življenja, ki jo ta kruh nosi v sebi.
Morda se sprašuješ, kdaj nama bo ta skrivnost moči in življenja postala dosegljiva? Kdaj in na kakšen način? Odgovarja nama sv. Pavel v pismu Rimljanom: » Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?«
Pavel pravi, da nama je skrivnost življenja dosegljiva takrat, ko naju nobena stvar ne more več ločiti od Kristusove ljubezni, ki naju je v odpuščanju prerodila. Takrat, ko ničemur več ne dovoliva, niti svojim najbolj prefinjenim občutkom krivde, da premagajo srce in v njem zadušijo ljubezen najinega ljubljenega Gospoda. Takrat sva dosegla življenje. Ne le, da naju negativne stvari nič več ne ločijo od Kristusa, tudi pozitivne naju ne, tiste, po katerih najino srce hrepeni in jih strastno išče. Zato sv. Pavel zaključi: »prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« Tebi in sebi želim, da bi si odpočila v tej resnici. Njegova ljubezen do naju in vseh je bistvo krščanstva in vir življenja zate, zame in za vse.