Nadškof R. Fisichela o Humanae vitae

VATIKAN (sobota, 26. julij 2008, RV) – Ob 40-letnici, ko je papež Pavel VI. podpisal okrožnico Humanae vitae in ob obsežni javni razpravi o tem pomembnem papeškem dokumentu, je nadškof Rino Fisichella, predsednik Papeške akademije za življenje in rektor Lateranske papeške univerze, v pogovoru za naš radio dejal, da je okrožnica O človeškem življenju nedvomno preroški in pogumen dokument v obrambo življenja in odgovorne ljubezni. Dokument je povedal odločen »ne« Cerkve umetnim protispočetnim metodan in politikam načrtovanja svetovnega prebivalstva, ki naj poteka v načrtovanju otrok v družinah. Sprožil je nenavadno močno oporekanje, kljub temu, da je v svojih globinah prinašal pozitivno in upanja polno spročilo, namreč obrambo življenja in pristno ovrednotenje odgovorne ljubezni med zakoncema.
Papež Pavel VI., je dejal nadškof Fisichella, je hotel izpolniti željo 2. vatikanskega cerkvenega zbora, da naj papež poglobi in poda nauk Cerkve o poštenem in moralnem urejanju rojstev. Papež Pavel VI. je v tej okrožnici poglobil dve temeljni načeli, pravi nadškof Fisichella. Privo je načelo naravnega zakona, ki vzpostavlja priznanje popolne enakosti med obema spoloma, torej med možem in ženo, ob spoštovanju naravnega reda, ne da bi se pri tem zatekali k raznim tehnikam. Prenašanje življenja se mora odvijati v polni svobodi in je življenje možno dati le znamenje pristne ljubezni. Drugo načelo pa je ponoven klic h globoki odgovornosti. Ne smemo namreč pozabiti, da Humanae vitae govori o odgovornem očetovstvu in odgovornem materinstvu. Gre torej za izbiro in ne za slučaj, ampak za svobodno izbiro in odgovorno pripravo, da zakonca postaneta starša. S tega zornega kota, je dejal nadškof Fisichella, je okrožnica, čeprav so jo silno napadali, bila velikopotezno daljnovidna.
Na vprašanje, v kakšnem smislu ne smemo prezreti tudi dejstva, da je bila okrožnica objavljena v kontestatorskem letu 1968, in zakaj jo je papež Pavel VI. kljub temu izdal, je nadškof dogovoril, da je papež poprej sklical posebno komisijo, ki bi naj študijsko poglobila to zahtevno vprašanje. Komisija je papež Pavlu VI. izročila dva dokumenta, eden je bil večinski, drugi pa manjšinski. Papež je po tehtnem premisleku objavil nauk, ki ga je Cerkev vedno in povsod učila in trajno o njem pričevala. Nekako je bilo pričakovati, da bo leta 1968 vsak dokument Cerkve o življenju sprejet z velikim oporekanjem in bo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Papeška okrožnica Humanae vitae pri tem ni bila izjema. Papež pa je z izrednim pogumom podal nauk Cerkve, ki je v skladu s cerkvenim izročilom in naukom 2. vatikanskega koncila. Papež je tudi jasno povedal pomembno načelo, da resnica ne temlji na večini, ampak resnica izvira iz zvestobe Evangeliju in učiteljstvu Cerkve. Človek je resnično človek, kadar v sebi odkriva globoko edinost, ko ne ločuje duše od telesa, zato tudi ni mogoče ločiti spolne izkušnje od izkušnje ljubezni. Kadar se namreč na tudi na tem področju ustvarja dvojnost, kadar ni več globoke edinosti, tedaj se izgublja vrednost človeške osebe, telo postane predmet in udeleženec v spolnem odnosu postane le sredstvo za lasten egoizem. To pa seveda ni pravično.
V odgovoru na zadnje vprašanje, zakaj je ta okrožnica preroška, je nadškof Fisichella dejal, da v tem, da je papež opozoril na nevarnost vdora tehnike v področje človekovega intimnega, notranjega življenja. Še več, danes njegov nauk sprejemajo največji znanstveniki in mnogi filozofi, ki so na novo odkrili veličino tega nauka v luči tehnoloških in znanstvenih odkritij. Obstaja namreč globoka povezava med resnico in antropološkimi ter etičnimi temelji okrožnice Humanae vitae. Z drugimi besedami obstaja globoka notranja povezanost med dostojanstvom človeške osebe, svobodo človekovih dejanj in človekovo odgovornostjo za vsa svoja dejanja. Znanost mora prav gotovo napredovati. Toda kadar se dotakne človeškega življenja, ga mora vedno spoštovati, ker je življenje vedno dar, ki ga vsakdo od nas dolguje Stvarniku, torej nekomu drugemu, je dejal nadškof Rino Fisichella.